Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nepravilno (120) 
- nèpravílnost -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost nepravilnega: nepravilnost rasti / nepravilnost postopka, ravnanja // evfem. napaka, pomanjkljivost: na stavbi so odkrili precej nepravilnosti; odpraviti nepravilnosti v poslovanju / v članku so razne nepravilnosti neresnične, netočne navedbe ♪
- àbnormálnost -i ž (ȁ-ȃ) nenavadno, nepravilno stanje; nenavadnost, nepravilnost: pojavile so se neke abnormalnosti / abnormalnost telesnega razvoja / izbruhi abnormalnosti duševne neuravnovešenosti ♪
- anomalíja -e ž (ȋ) odstopanje, odstop od pravil; nepravilnost, izjemnost: ta pojav je očitna anomalija; odpraviti anomalije; tako je prišlo do težkih anomalij; anomalija v šolstvu / več otrok se je rodilo z raznimi anomalijami; duševna anomalija ♦ fiz. anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto ♪
- aritmíja -e ž (ȋ) neenakomernost ritma: aritmija verza ♦ med. aritmija srca, žile neenakomerno, nepravilno utripanje ♪
- dánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Dance ali Dansko: danski jezik / dansko kmetijstvo / ekspr. danski kraljevič Hamlet ∙ iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti ♪
- dežêla -e ž, rod. mn. stil. deželá (é) 1. obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje: govorica se je hitro raznesla po deželi; vojske in bolezni so razsajale po deželi; gorata dežela; domača, tuja dežela; daljne, neznane dežele; lepa, pravljična dežela; slovenska, štajerska dežela / deveta dežela v pravljicah daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi; dežela pomaranč; ekspr. dežela Prežihovega Voranca Koroška; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska; ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska / jesen prihaja v deželo // publ. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast; država: gojiti dobre odnose s sosednjimi deželami; kapitalistična, nerazvita dežela; podjarmljene, zatirane dežele; afriške dežele / dežele v razvoju / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja 2. v nekaterih državah v
sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna dežela / avstrijske dežele 3. področje zunaj večjih mest: prišli so ljudje z dežele in iz mesta; oditi na deželo; na deželi si je okrepil zdravje; živeti na deželi ● iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti; star. jutrove dežele države Bližnjega vzhoda; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; ekspr. obljubljena dežela kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost ◊ ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta; zgod. habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska ♪
- disfúnkcija -e ž (ú) med. nepravilno delovanje kakega telesnega organa: disfunkcija žlez; pren., knjiž. funkcije in disfunkcije sodobne literarne zgodovine ♪
- divjáti -ám nedov. (á ȃ) 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela // ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden 4. ekspr. divje, nepravilno
rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival ♪
- dívji -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih
komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v
skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja
koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪
- enáčiti -im nedov. (á ȃ) imeti, šteti za enako: nepravilno je enačiti normo z akordom; pojma se v praksi večkrat enačita // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo: le kako bi enačili stroj in človeka; opise v povesti lahko enačimo s pisateljevim otroškim svetom; kdo bi se enačil z njim po pridnosti? začel se je enačiti z odraslimi / to delo se lahko enači z vsem, kar je v literaturi najboljšega ♪
- frankírati -am dov. in nedov. (ȋ) nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine: frankirati pisma frankíran -a -o: pošiljka je bila nepravilno frankirana ♪
- hŕček -čka m (ȓ) zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo ◊ bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta ♪
- instrumènt in inštrumènt -ênta m (ȅ é) 1. zelo natančna priprava, ki se uporablja pri specializiranem strokovnem, znanstvenem delu: kontrolirati instrumente; pripraviti instrumente za operacijo; uporabljati moderne instrumente; natančen, občutljiv instrument / kazalni, merilni instrumenti; kirurški, meteorološki, optični instrumenti 2. priprava za proizvajanje tonov; glasbilo: igrati (na) instrument; uglaševati instrumente / glasbeni instrument; godalni instrument godalo; pren., knjiž. jezik je bil Cankarju čudežen instrument 3. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstvo, pripomoček: zakon je tisti instrument, ki ureja kadrovsko planiranje; uporabljati davčne, finančne, politične instrumente // predpis, ukrep: preprečevati nepravilnosti z ustreznimi instrumenti; instrumenti
delitve dohodka / ekonomski instrument / knjiž. važni kulturni instrumenti faktorji, dejavniki ◊ elektr. elektrodinamični instrument ki se uporablja zlasti za merjenje moči v električnem krogu; muz. električni instrumenti ♪
- ìregulárnost -i ž (ȉ-ȃ) knjiž. nepravilnost, nenavadnost: razvojne iregularnosti in posebnosti v jeziku / obsojati iregularnost trgovanja nezakonitost ♪
- ístiti -im nedov. (ȋ ȋ) knjiž. imeti, šteti za isto: pojma sta si zelo blizu in ju lahko istimo; nepravilno je istiti pridnost z nadarjenostjo / tako se je navadil mesta, da se je skoraj istil z njim / do nesoglasij je prišlo, ker se vodstvo ni istilo s kolektivom enačilo ♪
- izpeljánka -e ž (á) 1. lingv. (nova) beseda, narejena iz podstave s pripono: pridevniška izpeljanka; izpeljanka iz glagola; sestavljenke in izpeljanke 2. izdelek, ki se razlikuje od drugega izdelka istega tipa zlasti po izdelavi, navadno avtomobil, letalo; izvedenka: nova izpeljanka dirkalnega avtomobila 3. knjiž., redko sklep, zaključek: ne bo odgovarjal le za te nepravilnosti, ampak tudi za vse druge, taka je enostavna izpeljanka iz povedanega ♪
- izpodbíjati -am in spodbíjati -am nedov. (í) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstranjevati izpod česa: izpodbijati železniške pragove 2. prizadevati si zanikati, ovreči: izpodbijati dokaze; izpodbijati pravico do svobodnega odločanja; izpodbijati zasluge za kaj // jur. dokazovati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbijati avtentičnost pisma, upravičenost izplačila, veljavnost pogodbe / izpodbijati odločbo s tožbo ♪
- izpodbíti -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita ♪
- izživéti -ím dov., izžível (ẹ́ í) 1. knjiž. v življenju uresničiti: otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način / z notranjim predmetom on ni izživel vsega življenja; duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti 2. knjiž. pokazati, izraziti: ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati / v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar izživéti se 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: izživeti se v mladosti; umetniško se izživeti / ljubezensko, spolno se izživeti ∙ mislila sta, da se bosta na dekletu izživela zadovoljila spolno slo; izživeli so se nad ujetniki v dejanju pokazali svojo jezo, surovost 2. knjiž. izčrpati se, oslabeti: njegova literarna dejavnost se je že izživela izživèl in izživél -éla -o star.: bledikasti, izživeli obrazi izživét -a -o: izživet človek; izživeta mladost izžívljen -a -o: nepravilno izživljen pesnikov talent ♪
- kómparativ -a m (ọ̑) lingv. oblika, ki izraža višjo mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova; primernik: nepravilno tvorjen komparativ ♪
- konferénca -e ž (ẹ̑) 1. sestanek o kaki pomembnejši stvari, navadno z udeležbo funkcionarjev, strokovnjakov: konferenca traja že tri dni; udeležiti se konference; sklicati konferenco; konferenca šefov držav / redna letna konferenca; mirovna konferenca; razorožitvena konferenca; tiskovna konferenca na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji / ekspr. konferenca je ugotovila nekatere nepravilnosti v njihovem ravnanju udeleženci konference // sestanek učiteljskega zbora, na katerem se obravnava zlasti ocenjevanje in vedenje učencev: na konferenci sodelujejo tudi dijaki / učiteljska konferenca / redovalna, zaključna konferenca / v prvi konferenci, žarg., šol. prvo konferenco se je slabo učil v obdobju do prve redovalne konference; v prvem četrtletju 2. s prilastkom voljen vodstveni organ kake
organizacije: republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva / komite mestne konference Zveze komunistov Slovenije // organizacija za določeno področje družbene dejavnosti: konferenca za družbeno aktivnost žensk ◊ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja ♪
- kristálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na kristal: a) veliki kristalni skupki; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor b) kristalna gora / čudovita kristalna palača c) v omari so se svetili kristalni kozarci; kristalno ogledalo 2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze; pren. kristalen značaj // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad ◊ fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; teh. kristalno steklo svinčevo
steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke kristálno prisl.: kristalno čist ♪
- krív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča // ekspr., redko lažen,
napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / star. po deželi so hodili krivi preroki ● ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv ♪
- krivénčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice; kar naprej se krivenči // redko pačiti, potvarjati: skušal je krivenčiti dejstvo ♪
- krivíti -ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ȋ í) 1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo // ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa ∙ ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren 2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja ♪
1 26 51 76 101 
