Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nenaravno (32)
- nènarávnost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost nenaravnega: zaradi nenaravnosti okolja mu življenje tam ni ugajalo / nenaravnost vedenja; očitali so mu nenaravnost jezika in sloga ♪
- afektácija -e ž (á) nenaravno, izumetničeno vedenje ali govorjenje: to je le poza in afektacija; igralka je zašla v afektacijo / njegovo izražanje je brez sentimentalnosti in afektacije afektiranosti ♪
- afektíranost -i ž (ȋ) lastnost afektiranega človeka; nenaravnost, izumetničenost: njegova afektiranost je zoprna / afektiranost v glasu, v govorjenju; modna afektiranost ♪
- áfna -e ž (á) nižje pog. opica: afne skačejo po drevesih // slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je šele afna ● nižje pog. že spet afne gunca dela ali govori kaj šaljivega ♪
- afnáti se -ám se nedov. (á ȃ) nižje pog. nenaravno, izumetničeno se nositi ali vesti: očital ji je, da se afna ♪
- ceremoniálen -lna -o prid. (ȃ) slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje // knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija ceremoniálno prisl.: ceremonialno se priklanjati ♪
- cífrast -a -o prid. (ȋ) star. okrašen, olepšan: cifrasti robci / imela je zelo cifrasto ime nenaravno, izumetničeno cífrasto prisl.: cifrasto govoriti ♪
- hekatómba -e ž (ọ̑) 1. pri starih Grkih skupina žrtvovanih, darovanih živali, navadno sto goved: v zahvalo je daroval bogovom hekatombo 2. nav. mn., knjiž., ekspr., z rodilnikom veliko število, navadno nasilno, nenaravno umrlih ljudi: vojna je zahtevala hekatombe žrtev ♪
- hêrnija -e ž (é) med. izstop organa ali dela organa skozi nenaravno odprtino; kila: zaradi prevelikega napora je nastopila hernija / operacija hernije ♪
- iskánost -i ž (á) knjiž. nenaravnost, izumetničenost: v pesnikovem stilu ni iskanosti; iskanost pesniškega izraza; njegova pripoved je preprosta, tuja vsaki iskanosti ♪
- kíla 1 -e ž (í) izstop organa ali dela organa skozi nenaravno odprtino: zaradi prevelikega napora je nastopila kila / ima prirojeno kilo / operirati kilo / boleha za kilo ♦ anat. dimeljska, popkovna kila ♪
- krivénčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice; kar naprej se krivenči // redko pačiti, potvarjati: skušal je krivenčiti dejstvo ♪
- krivíti -ím nedov., krívljen tudi krivljèn (ȋ í) 1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo // ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo; krivi se od bolečine, smeha; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa ∙ ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren 2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti: krivili so ga nesreče; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja ♪
- literárnost -i ž (ȃ) 1. lastnost, značilnost literarnega: prava literarnost romana 2. knjiž. neživost, neživljenjskost, nenaravnost: v teh odstavkih novele se čuti literarnost; literarnost nekaterih Stritarjevih pesmi; literarnost sloga; patetičnost in literarnost 3. publ. značilnost, da so bistveni, osnovni izrazni elementi česa podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: v teh kiparjevih figurah ni nobene literarnosti; očitati filmu literarnost ♪
- maniríranost -i ž (ȋ) redko nenaravnost, izumetničenost: pisatelj je zašel v maniriranost / maniriranost vedenja ♪
- nènaráven -vna -o prid. (ȅ-á) ki ni naraven: okolica jezera je že spremenjena, nenaravna / kip v nenaravni velikosti / nenaravna drža telesa / umreti nenaravne smrti / dekletovo nenaravno vedenje in govorjenje / nenaravna veselost prisiljena nènarávno prisl.: nenaravno se vesti; bil je nenaravno bled ♪
- nèpriródnost -i ž (ȅ-ọ̑) raba peša nenaravnost: neprirodnost okolja jo je utesnjevala / neprirodnost govorjenja ♪
- ópica -e ž (ọ̑) 1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi: opice plezajo po drevju, trgajo sadeže; opice v živalskem vrtu; vreščanje opic; posnema druge kot opica; skače kakor opica / cirkuška, dresirana opica ♦ antr. opica človek pitekantropus; zool. ozkonose opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina; človeku podobne opice; širokonose opice s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina 2. slabš. kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega: ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno // človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je prava opica / kot psovka opica neumna ♪
- ópičjak in opičják -a m (ọ̑; á) 1. opičji samec: stari opičjaki v živalskem vrtu; skače kot opičjak 2. slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem: s takim opičjakom se druži ♪
- pervêrznost -i ž (ȇ) lastnost, značilnost perverznega, nenaravnost: perverznost tega dejanja je očitna; prizori, polni perverznosti // dejanje, doživljanje, ki je nasprotno naravnim zakonom, družbenim normam, zlasti na področju spolnosti: storiti perverznost; homoseksualnost, ekshibicionizem in druge perverznosti / izživljati se v perverznostih / sadistične, spolne perverznosti ♪
- precióznost -i ž (ọ̑) knjiž. nenaravnost, izumetničenost: precioznost izražanja, vedenja ♪
- priskútnost -i ž (ú) ekspr. neprijetnost, zoprnost: priskutnost vsiljivega človeka / vztrajal je kljub priskutnostim, ki jih je moral prenašati // nenaravnost, izumetničenost: priskutnost govorjenja, vedenja ∙ ekspr. tožil in vzdihoval je do priskutnosti zelo ♪
- skrivénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) nav. ekspr. dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar je skrivenčil drevesa / bolezen ga je skrivenčila; skrivenčiti ustnice; telo se mu je skrivenčilo // redko popačiti, potvoriti: skrivenčiti dejstva / skrivenčiti pesnikovo podobo skrivénčen -a -o: skrivenčeni borovci; ves je skrivenčen od bolečin; skrivenčena podoba sveta ♪
- skrivíti -ím tudi izkrivíti -ím dov., skrívil tudi izkrívil (ȋ í) dati čemu krivo obliko: skriviti cev, palico; deska se je skrivila; na soncu se les skrivi // dati čemu nenaravno, nepravilno obliko: žival je skrivila hrbet; skriviti usta; hrbtenica se skrivi; skriviti se od bolečine; skriviti se pod težkim bremenom / skriviti ustnice v posmeh / vihar je skrivil drevesa ● ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. vedel sem, da se boš skrivil pred njim uklonil, vdal skrívljen tudi izkrívljen -a -o tudi skrivljèn tudi izkrivljèn -êna -o: skrivljeni prsti; ves je že skrivljen; skrivljena hrbtenica; ustnice, skrivljene od prezira; skrivljeno deblo; prim. izkriviti ♪
- sladíkast -a -o prid. (í) nekoliko sladek: kri ima sladikast okus ∙ knjiž. sladikasto govorjenje nenaravno, izumetničeno ♪
1 26