Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nemir (664)
- nemír -a m (ȋ) 1. stanje s hrupom, ropotom: v razredu je bil nemir; nemir v dvorani se je polegel; ekspr. otroci že poskrbijo za nemir / ta učenec pogosto dela nemir je nemiren, nediscipliniran ∙ njegov prihod je povzročil velik nemir živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje // nav. mn. množično izražanje nezadovoljstva: zatreti nemire; politični, rasni nemiri; žarišča nemirov 2. stanje notranje napetosti, vznemirjenja: nemir ga obide, prevzame; prikrivati nemir; vzbuditi nemir; ekspr. te besede so zasejale v srce nemir;
knjiž. nemir s samim seboj nezadovoljstvo / nemir pričakovanja / čakati brez nemira // stanje brez notranje ubranosti, urejenosti: njegov obraz izraža nemir; mladostni srčni nemir; nemir v duši 3. knjiž., navadno s prilastkom želja po delovanju: delovni nemir; ustvarjalni nemir ♪
- nemíren -rna -o prid., nemírnejši (í ȋ) 1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati 2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči ∙ ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen 3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren // ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje;
glasna, nemirna družba 4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde // ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje 5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje nemírno prisl.: srce mu nemirno bije; nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati ♪
- nemiríka -e ž (í) obrt. nemirka: navadno nihalo je nadomestil z nemiriko ♪
- nemírka -e ž (ȋ) obrt. nihajoče kolesce v uri: pognati nemirko / ura na nemirko ♪
- nemírnež -a m (ȋ) ekspr. nemiren, razigran človek, zlasti otrok: le s težavo je miril male nemirneže / evfem. fantje sosednje vasi so bili znani nemirneži razgrajači, pretepači // nestalen, neuravnovešen človek: med njimi je bilo tudi nekaj nemirnežev, na katere se ni bilo mogoče zanesti / biti večni nemirnež ♪
- nemírnica -e ž (ȋ) ekspr. nemirna, razigrana ženska, zlasti otrok: kar naprej se je jezil nad malima nemirnicama ♪
- nemírnost -i ž (í) stanje nemirnega človeka: od nemirnosti in neučakanosti je kar naprej pogledoval na uro / zaradi skrbi in neprestane nemirnosti so mu začele pešati moči / nemirnost učencev ga je izčrpavala ♪
- nèmiroljúben -bna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) evfem. napadalen, sovražen: nemiroljubna država / nemiroljubni nameni; nemiroljubno dejanje ♪
- nèmiroljúbnost -i ž (ȅ-ú) evfem. napadalnost, sovražnost: nemiroljubnost države / nemiroljubnost njihovih namenov je očitna ♪
- nèvznemirljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki ni vznemirljiv: nevznemirljive novice / nevznemirljivo bolezensko stanje ♪
- prenemíren -rna -o prid. (í ȋ) preveč nemiren: bil je prenemiren, da bi sedel / prenemirni časi za študiranje ♪
- vznemíriti -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila
kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
- vznemírjanje -a s (í) glagolnik od vznemirjati: vznemirjanje prebivalstva; ni vzroka za vznemirjanje / živeti brez vznemirjanj ♪
- vznemírjati -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v
stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
- vznemírjenje -a s (ȋ) stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi ♪
- vznemírjenost -i ž (ȋ) stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost ♪
- vznemirjeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor vznemirja: vznemirjevalec družbe / vznemirjevalec duha ♪
- vznemirjeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vznemirjanje: vznemirjevalna akcija / vznemirjevalna vloga pesmi ♪
- vznemirjeváti -újem nedov. (á ȗ) vznemirjati: marsikaj ga vznemirjuje vznemirjujóč -a -e: vznemirjujoča novica; prihodnost je vznemirjujoča; prisl.: vznemirjujoče pisati ♪
- vznemirljív -a -o prid., vznemirljívejši (ȋ í) ki vznemirja: položaj na bojišču je vznemirljiv; vznemirljive novice / vznemirljivo umetniško delo; vznemirljivo odkritje, vprašanje / vznemirljiv človek; spolno vznemirljiv vznemirljívo prisl.: vznemirljivo se vesti; vznemirljivo bolan; ekspr. vznemirljivo lep, mlad; sam.: nič vznemirljivega se ni zgodilo ♪
- vznemirljívost -i ž (í) lastnost, značilnost vznemirljivega: vznemirljivost novice / vznemirljivost uprizoritve / duhovna vznemirljivost / ekspr. do vznemirljivosti lep zelo lep ♪
- áhasver -a tudi -ja m (ȃ) knjiž. človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik ♪
- alárm -a m (á) 1. zvočni znak, ki opozarja na bližajočo se nevarnost, poplah: dati alarm proti požaru; gasilski, letalski alarm / sirene tulijo alarm; četni trobentač je zatrobil alarm ♦ strojn. zvočni ali optični znak, ki opozarja, da je stroj v nevarnosti // čas nevarnosti, zlasti ob letalskih napadih: alarm je trajal pol ure; med alarmom so bili v zaklonišču; sirene naznanjajo konec alarma 2. pog., ekspr. nemir, hrup: ves ta alarm je nepotreben; njihov prihod je vzdignil velik alarm ♪
- alarmánten -tna -o prid. (ȃ) ki zbuja zaskrbljenost, razburjenost, vznemirljiv: alarmantni glasovi; spet krožijo alarmantne vesti; alarmantno znamenje bolezni ♪
- alarmírati -am dov. in nedov. (ȋ) nenadoma poklicati k pripravljenosti ali intervenciji; opozoriti, obvestiti: alarmirati gasilce, policijo; alarmirali so vse, ki so imeli vozila, da bi prevažali ranjence / čete niso pravočasno alarmirali // vznemiriti, razburiti: novica je alarmirala vse mesto alarmíran -a -o: vsa okolica je bila alarmirana ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226