Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nemškutar (12) 
- nemškútar -ja m (ȗ) slabš. pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za germanizacijo: bil je zagrizen nemškutar ♪
- nemškútarica -e ž (ȗ) ženska oblika od nemškutar ♪
- nemškutaríja -e ž (ȋ) nemškutarji: čemu se siliš v to nemškutarijo ♪
- nemškutáriti -im nedov. (á ȃ) slabš. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: ko se je vrnil iz Nemčije, je zelo nemškutaril / meščanke so v vseh pogledih pridno nemškutarile se zelo navduševale za vse, kar je nemško // govoriti nemško: ni dovolil, da bi se v njegovi hiši nemškutarilo ♪
- nemškutárjenje -a s (á) glagolnik od nemškutariti: ni maral poslušati nemškutarjenja ♪
- nemškútarski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na nemškutarje: nemškutarska družina / nemškutarski kraj ♪
- nemškútarstvo -a s (ȗ) slabš. nemškutarska miselnost: očitali so ji nemškutarstvo / družba domišljavega nemškutarstva nemškutarjev ♪
- hájlovec -vca m (ȃ) pog., slabš., pri nacistih kdor (rad) pozdravlja s heil: zagrizen nemškutar in hajlovec ♪
- kozmopolítstvo -a s (ȋ) nav. slabš. kozmopolitska miselnost: v meščanskih slojih je vladalo kozmopolitstvo in nemškutarstvo ♪
- mamelúk -a m (ȗ) 1. zgod., nekdaj vojak enote turško-egiptovske vojske v Egiptu, ki si je pridobila oblast: oddelek mamelukov // konjenik Napoleonove telesne garde iz Egipta: hraber mameluk 2. knjiž., slabš. kdor služi tujim političnim interesom: nemškutarski mameluk ♪
- narodnják -a m (á) star. kdor z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost, zavednost: bil je goreč, zaveden narodnjak; narodnjaki in nemškutarji // zgod., v drugi polovici 19. stoletja pristaš narodno usmerjenega slovenskega meščanskega tabora: volilni shod narodnjakov ♪
- štajercijánstvo -a s (ȃ) zgod., v prvi polovici 19. stoletja politično gibanje, ki si prizadeva ločiti Štajerce od drugih Slovencev: nastopati proti nemškutarstvu in štajercijanstvu; pristaš štajercijanstva ♪