Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nega (9.151-9.175)


  1.      vpétost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost vpetega: vpetost obdelovanega predmeta v primež; pren. vpetost pesmi v konkretne družbene razmere ♪
  2.      vplív  -a m (ȋ) 1. tako delovanje na koga, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: preprečiti vpliv delomrznežev na pridne delavce; proučevati vpliv družine, okolja; učiteljev vpliv na učence / priti pod vpliv koga; spraviti koga pod svoj vpliv; biti pod vplivom prijateljev / ravnati pod vplivom mamil; vozil je pod vplivom alkohola vinjen // tako delovanje na kaj, da to poteka drugače, kakor bi sicer: truditi se za vpliv na odločanje v podjetju; spodbujevalni, zaviralni vpliv kake snovi na rast / gospodarski, politični vpliv // tako delovanje na kaj, da se to spreminja: vpliv na javno mnenje / vpliv sonca in vode na kožo / na tem področju se križajo različni podnebni vplivi 2. sposobnost koga, da deluje na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: njegov vpliv narašča, upada; biti brez vpliva; publ. zastavil je ves svoj vpliv, da bi ga rešil / imeti, izgubiti vpliv na koga // kar je posledica delovanja na koga, kaj tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju: podleči vplivu radia, televizije; dober, negativen, slab vpliv; notranji, zunanji vplivi / v kiparstvu se kaže grški vpliv; kulturni vplivi ♪
  3.      vplívanje  -a s (í) glagolnik od vplivati: učiteljevo vzgojno vplivanje na učence; zavestno vplivanje na kaj / vplivanje literarnega dela na bralce; medsebojno vplivanje različnih kultur / zdravilno vplivanje sonca in vode ♪
  4.      vplívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost vplivnega: njegova vplivnost raste; zaradi svoje vplivnosti vse doseže ♪
  5.      vpójnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost vpojnega: dobra, velika vpojnost; vpojnost lesa, papirja ♪
  6.      vprašálnik  -a m (ȃ) besedilo z vprašanji, s katerimi se želi dobiti določene podatke: razmnožiti, sestaviti vprašalnik / anketni vprašalnik; vprašalnik za raziskavo javnega mnenja // list, listi s takim besedilom: poslati komu vprašalnik; rubrike vprašalnika / izpolniti vprašalnik; vpisati v vprašalnik ♪
  7.      vprašánje  -a s (ȃ) 1. ustno ali pismeno izražena želja, zahteva, s katero se kdo obrne na koga z namenom, da bi kaj izvedel od njega: izreči, napisati, slišati vprašanje; ponoviti vprašanje; jasno, kratko, preprosto vprašanje; listek z vprašanji; vprašanja in odgovori / postaviti, zastaviti komu vprašanje; obrniti se z vprašanjem na koga; ekspr. zasuti koga z vprašanji / anketno, izpitno vprašanje; pri izpitu dobiti vprašanje iz zgodovine / pismeno, ustno vprašanje ♦ jur. delegatsko vprašanje javno vprašanje delegata v skupščini, s katerim se zahteva od izvršnega sveta, upravnega organa odgovor o kaki zadevi; lit. retorično vprašanje na katero se odgovor ne pričakuje // kar se vpraša: vprašanje ga je prizadelo, razburilo; odgovoriti na vprašanje; vljudno vprašanje / ima kdo še kako vprašanje 2. dejstvo, da kdo kaj vpraša: dovoliti komu vprašanje; obotavljati se z vprašanji / kot vljudnostna fraza: oprostite vprašanju, kdaj odpotujete; kako se počutite? Hvala za vprašanje, neustalj. na vprašanju 3. navadno s prilastkom kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti: pojasniti, razčleniti, raziskati vprašanje / postaviti vprašanje krivde, odgovornosti; vprašanje, kje dobiti denar, ni rešeno / kaj storiti, to je zdaj vprašanje; publ. vprašanje zase so ranjenci // kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in je potrebno rešiti: črnsko, manjšinsko vprašanje; ozemeljska vprašanja; rešiti stanovanjsko vprašanje koga; obravnavati vprašanje beguncev, razorožitve / knjiž. to je samo akademsko vprašanje; filozofsko, moralno vprašanje 4. nav. mn., s prilastkom stvar, pojav področja, kot ga določa prilastek: zanimajo ga gospodarska, kulturna, politična vprašanja; to so osrednja vprašanja njegove poezije / Inštitut za narodnostna vprašanja 5. v povedni rabi, s prilastkom izraža odvisnost uresničitve česa od tega, kar izraža prilastek: doslednost, umik je vprašanje časti; to je vprašanje morale, vesti / publ. njegova odstavitev je le še vprašanje časa odstavili ga bodo, samo ne ve se še, kdaj 6. ed., v povedni rabi kar je dvomljivo, negotovo: zmaga ni več vprašanje; to je še zelo veliko vprašanje; vprašanje je, če bo prišel / elipt. hm, vprašanje, če je stvar še dobra / naredil bo, vprašanje pa je, kdaj negotovo, neznano je // ekspr. kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: to narediti ni vprašanje / denar ni vprašanje; taki izdatki so zanje veliko vprašanje ♪
  8.      vpréženost  -i ž (ẹ̑) stanje vpreženega: vpreženost je žival motila / ekspr. vpreženost v delo ♪
  9.      vrábec  -bca m (á; v medmetni rabi ā) 1. manjša ptica s sivim in rjavim hrbtom in umazano belim trebuhom, živeča v bližini človekovih bivališč ali na poljih: vrabci čivkajo, ščebetajo; vrabci zobljejo proso; živeti brez skrbi kot vrabec v prosu / strašilo za vrabce ∙ ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; ekspr. ker je realist, se odloči za vrabca v roki za manjšo, manj pomembno, vendar zanesljivo stvar; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ♦ zool. domači vrabec s sivim ali rjavim temenom, Passer domesticus; poljski vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus // samec te ptice: vrabec in vrabčevka 2. evfem. hudič: le kje si dobil vrabca pokvarjenega / v medmetni rabi: ni vrabec, da se mu ne posreči; kako, vrabca, se je že pisal ♪
  10.      vračálka  -e ž (ȃ) adm. tipka za vračanje voza pisalnega stroja za po eno mesto proti levi: pritisniti na vračalko ♪
  11.      vráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed ● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen vráčati se 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo ∙ rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen ♪
  12.      vračúnati  -am dov. (ȗ) pri računanju upoštevati v kakem znesku: vračunati embalažo, prevoz v ceno, v ceni / blagajničarka je kupljeni sir pozabila vračunati ∙ ekspr. vračunati komu pripor v kazen všteti // upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska: pri nakupu novega šivalnega stroja vračunati starega vračúnan -a -o: embalaža je vračunana v ceno ♪
  13.      vračunávati  -am nedov. (ȃ) pri računanju upoštevati v kakem znesku: vračunavati stroške prevoza v ceno, v ceni // upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska: pri prodaji novih izdelkov vračunavati vrednosti starih, vrnjenih ♪
  14.      vrág  -a m (ȃ) 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem ● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več ◊ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius vrága pog., ekspr.: vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost; prim. vragsigavedi, vragvedi ipd. ♪
  15.      vragométen  -tna -o prid. (ẹ̑) zastar. 1. obseden od hudiča: zdraviti vragometnega človeka 2. predrzen, vražji: vragometni dečki in deklice ♪
  16.      vránč  -a m (ȃ) evfem. hudič: biti črn kot vranč / ta vranč nas bo še pretepel / slišite, kakšnega vranča zganjajo / ti vranč, kdo bi si to mislil / ni vranč, da ne bi uspeli vránča: vranča, kaj pa je to ♪
  17.      vráščenost  -i ž (ȃ) stanje vraščenega: vraščenost tkiva / ekspr. vraščenost umetnika v domačo pokrajino ♪
  18.      vrátca  vrátc s mn. (á) manjšalnica od vrata: iti skozi vratca; vratca v ograji / lesena, železna vratca / dimniška vratca; vratca pri kopalni kadi; vratca za štedilnike / vzidati vratca / zapreti vratca; nova, povešena vratca / kanuist, smučar vozi skozi vratca; slalomska proga s petdesetimi vratci / postaviti vratca / pri smuku kontrolna vratca ∙ ekspr. ta smučar je virtuoz med vratci v slalomu, veleslalomu ♦ alp. manjši, izrazitejši prehod v skalovju; etn. lok iz dvignjenih rok plesnega para, pod katerim gredo drugi pari ♪
  19.      vratolómnost  -i ž (ọ̄) ekspr. 1. lastnost, značilnost vratolomnega: vratolomnost skoka 2. vratolomno dejanje: plezanje po teh skalah je prava vratolomnost ♪
  20.      vraževérnost  -i ž (ẹ́) lastnost vraževernega človeka: njegova vraževernost je znana / praznoverna vraževernost // vraževerna misel, vraževerna razlaga česa: mišljenje, da srečanje z dimnikarjem prinaša srečo, in druge vraževernosti ♪
  21.      vrážji  -a -e prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji ● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček ◊ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega ♪
  22.      vŕč  -a m (ȓ) 1. trebušasta posoda z ročajem, navadno ožjim grlom in dulcem, zlasti za nalivanje: napolniti vrč z vodo; glinast, lončen, steklen vrč / vrč za vino ∙ knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči // vsebina vrča: izpiti vrč vina 2. večji kozarec z ročajem: piti iz vrča // vsebina takega kozarca: naročiti vrč piva / izpiti vrč do dna ♪
  23.      vréča  -e ž (ẹ́) 1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega: napolniti, zavezati vrečo; stresti krompir iz vreče; metati, sipati v vrečo; papirnata, platnena, polivinilna vreča; polna, raztrgana vreča; vreča iz jute; padel je na tla kot vreča z iztegnjenim telesom / cementna vreča; poštna vreča / s težavo dvigniti vrečo; petdeset kilogramov težka vreča // vsebina vreče: porabiti deset vreč cementa; kupiti vrečo krompirja, moke 2. kar je po obliki podobno taki pripravi: v vrečo zašito truplo vreči v morje / obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga v prevleko / spalna vreča priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem / kožna vreča organa, žleze ● evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; meče vse v eno, isto vrečo meče vse v en, isti koš; knjiž. kupiti mačka v vreči kupiti mačka v žaklju; ekspr. to stane vreče denarja zelo veliko; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro ◊ alp. bivak vreča spalna vreča za bivakiranje; meteor. vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; zool. trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče ♪
  24.      vréči  vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti ♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo ● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak vréči se nav. ekspr. 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj // s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati // s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati ● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj ♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti ♪
  25.      vréden  -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk ♦ šah. figura je vredna tri kmete 2. z izrazom količine izraža značilnost česa a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja // ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših ● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti ♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo // v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati ∙ ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega ♪

   9.026 9.051 9.076 9.101 9.126 9.151 9.176 9.201 9.226 9.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA