Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nega (901-925)


  1.      dobrosŕčnost  -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga ♪
  2.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
  3.      dobróten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti ♪
  4.      dobrovóljnost  -i ž (ọ́) lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec ♪
  5.      docènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta; docent na filozofski fakulteti; razpisati delovno mesto docenta ♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila ♪
  6.      dodájanje  -a s (ȃ) glagolnik od dodajati: dodajanje materiala; dodajanje rudninskih snovi krmi; mehanizem za dodajanje plina / dodajanje matic ♦ obrt. širjenje pletenega, kvačkanega izdelka po kroju ♪
  7.      dodélanost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost dodelanega: roman se odlikuje po psihološki dodelanosti; formalna dodelanost stila ♪
  8.      dogmátičnost  -i ž (á) nav. slabš. lastnost, značilnost dogmatičnega: tuja mu je vsaka dogmatičnost; moti jih dogmatičnost njegovih trditev / tak pouk vodi v dogmatičnost ♪
  9.      dognánost  -i ž (á) značilnost dognanega: jezikovna dognanost daje delu še posebno vrednost; oblikovna, tehnična, umetniška dognanost; dognanost pesmi, skladbe; težnja po dognanosti ♪
  10.      dognáti  -žênem dov., doženíte (á é) 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi ♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo ∙ star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan ∙ redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani ♪
  11.      dogradítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dograditi: dograditev kulturnega doma se je zakasnila; dograditev avtomobilske ceste; krediti za dograditev in popravila stanovanj / dograditev gospodarskega sistema; dograditev socializma ♪
  12.      dohájanje  -a s (ȃ) glagolnik od dohajati: čim hitrejše dohajanje splošnega družbenega razvoja ♪
  13.      dohitéti  -ím dov., dohítel (ẹ́ í) 1. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj: dohitel ga je na ovinku; tako beži, da ga ne morem dohiteti / z avtom je dohitel vlak ∙ smrt ga je dohitela na potovanju umrl je na potovanju 2. izenačiti se s kom v čem: dohiteti sosede pri delu; tik pred koncem ga je dohitel na tabeli; v šolstvu smo dohiteli napredne države; v znanju ne more dohiteti svojih sošolcev 3. redko nadomestiti, popraviti: zamujenega ne moremo več dohiteti ♪
  14.      dohódek  -dka m (ọ̑) 1. nav. mn. vsota, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo, od premoženja: redni dohodki mu ne zadoščajo; ima dobre dohodke; mesečni dohodki; rentni dohodek; dohodki od premoženja; viri dohodkov; davek od dohodkov / njegov edini dohodek je pokojnina, štipendija / osebni dohodki 2. nav. ed., ekon. uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem razdobju, izražen v denarju: dohodek gospodarske organizacije se je povečal; sestaviti pravilnik o delitvi dohodka; prispevek od dohodka 3. ekon., navadno v zvezi z naroden novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju: narodni dohodek Jugoslavije; narodni dohodek občine; narodni dohodek povprečno na prebivalca, na zaposlenega ◊ fin. katastrski dohodek z zemljiškim katastrom določen povprečni dohodek od zemljiške parcele; proračunski dohodki sredstva, ki jih prejemajo organi družbenopolitičnih skupnosti za svojo dejavnost ♪
  15.      dójem  in dôjem -jma m (ọ́; ó) knjiž., navadno s prilastkom vtis, občutek: ne more se otresti dojma zapuščenosti; imam dojem, da me noče razumeti / predstava je pustila v gledalcih globok dojem; še ves je pod dojmom žalostnega dogodka ♪
  16.      dojémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od dojemati: avtor se je znal približati otrokovemu dojemanju; čustveno in miselno dojemanje življenja; globlje dojemanje družbenega dogajanja; intuitivno dojemanje; dojemanje skladbe, učne snovi, filmske umetnine / slušno, vidno dojemanje; dojemanje zvokov ♪
  17.      dojênček  -čka m (é) otrok do prvega leta starosti: previti dojenčka; zdrav in krepek dojenček; nega dojenčka; steklenička za dojenčka ♪
  18.      dojétje  -a s (ẹ̑) knjiž. glagolnik od dojeti: olajšati dojetje predstave, literarnega dela; dojetje pravega smisla kulturnega dela; dojetje resnice ♪
  19.      dokázanost  -i ž (á) značilnost dokazanega: obsodba se opira na popolno dokazanost krivde ♪
  20.      doklèr  in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo ∙ upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren) ♪
  21.      dokóder  in do kóder [dǝr] prisl. (ọ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, do katere sega dejanje nadrednega stavka: zapelji, dokoder moreš ♪
  22.      dokončánje  -a s (ȃ) glagolnik od dokončati: dokončanje začetih del; pooblastila prenehajo z dokončanjem postopka; zagotoviti sredstva za dokončanje zdravstvenega doma ♪
  23.      dokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče ∙ publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega ♪
  24.      dokônčnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost dokončnega: dokončnost izdelkov / dokončnost mojega sklepa ni dovoljevala tveganja; v dokončnost tega, kar se je zgodilo, ni verjela; dokončnost odločbe / knjiž. dokončnost pesnikove lirike dovršenost, popolnost ♪
  25.      dóktor  -ja m (ọ́) 1. najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova: promovirati za doktorja; doktor prava; doktor matematičnih ved; kandidat je dobil naslov doktorja znanosti / častni doktor naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / kot nagovor tovariš doktor; kot pristavek k imenu: doktor [dr.] Ivan Prijatelj; tudi neskl. govoril sem z doktor Zarnikom; neskl.: doktor Korenova; doktor Bleiweisove Novice // kdor ima doktorski naslov: zbrali so se sami doktorji biologije 2. pog. zdravnik: doktor mu je zapisal zdravila; poslali so me po doktorja 3. star. odvetnik, advokat: tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego / za jezičnega doktorja študira ♪

   776 801 826 851 876 901 926 951 976 1.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA