Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nega (8.781-8.805)


  1.      usmrtíti  -ím dov., usmŕtil (ȋ í) povzročiti smrt, navadno človeka: po nesreči je usmrtil lastnega sina; usmrtiti se s strupom / knjiž. telo je lahko usmrtiti, duha pa ne // izvršiti smrtno kazen: usmrtiti obsojence; usmrtiti z obešenjem, ustrelitvijo usmrčèn -êna -o: usmrčeni talci; bil je usmrčen s strelom ♪
  2.      úsnje  -a s (ú) 1. živalska koža, strojena brez dlake: usnje se lomi, razpoka; barvati, loščiti, mehčati usnje; šivati usnje; predelati kože v usnje; belo, črno, rdeče, svetlo usnje; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje; tovarna usnja; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje; gornje za vrhnje dele obutve, spodnje usnje za spodnje in notranje dele obutve; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje 2. žarg., šport. nogometna žoga: v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje ◊ obrt. knjiga je vezana v usnje hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem; usnj. blanširati, lomiti, strojiti usnje; jermensko usnje za pogonske jermene; kromovo usnje strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata; oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice; podplatno usnje; transparent usnje prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo; zal., kot označba načina vezave Prešeren, Poezije, usnje [us.] ♪
  3.      usóden 1 -dna -o prid., usódnejši (ọ́ ọ̄) ekspr. ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa: za našo družino usodni dogodki, trenutki; priti do usodnega preobrata; usodna odločitev; usodno doživetje; usodno naključje, srečanje; usodno spoznanje / ti dogodki so za državo usodnega pomena // ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa: usoden nesporazum; padec je bil usoden; narediti, zagrešiti usodno napako nepopravljivo; usodna pomota; usodne posledice / knjiž. usodna ujetost v čas usódno prisl.: usodno se maščevati; usodno odločilen trenutek / v povedni rabi zanje bi bilo usodno, če jim ne bi pomagali ♪
  4.      usódnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost usodnega: usodnost napake, nepravilnega ravnanja / usodnost nekaterih dogodkov; ekspr. zavedala se je usodnosti svojega koraka / ljudje so čutili usodnost časa ♪
  5.      uspávanje  -a s (ā) glagolnik od uspavati: pravljice za uspavanje otrok / njihov namen je uspavanje javnega mnenja ♪
  6.      uspávati  -am nedov. (ā) 1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali 2. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde uspavajóč -a -e: uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti uspávan -a -o: uspavan od enakomernega ropota ♪
  7.      uspéšnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost uspešnega: uspešnost poslovanja / uspešnost metode / uspešnost pri delu, v poklicu ♪
  8.      uspéti  uspèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. s svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi, pričakuje: bil je vesel, da je uspel; uspeti v poklicu / uspeti pri delu; uspeti v prizadevanju urediti kaj / podjetje je z novimi izdelki uspelo; s komedijo so na gostovanju zelo uspeli; finančno, gospodarsko uspeti 2. uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje: zamenjava stanovanja je uspela; stvar je delno, v celoti uspela / izlet je uspel; od več posnetkov bo eden gotovo uspel 3. z nedoločnikom izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja: nismo ga uspeli rešiti; komaj jo je uspela prepričati; hiše še ni uspela pospraviti / s smiselnim osebkom v dajalniku uspelo mu je pobegniti uspèl in uspél -éla -o: uspel film; uspela uprizoritev; umetniško uspelo delo ♪
  9.      uspévati  -am nedov. (ẹ́) 1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje: na univerzi je uspeval; uspevati v poklicu, šoli; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva; gospodarsko uspevati 2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje: posli uspevajo; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo 3. z nedoločnikom izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja: ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši 4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje: v teh krajih pšenica ne uspeva; te rastline uspevajo na vlažnih tleh // s prislovnim določilom rasti, razvijati se, kot izraža določilo: dojenček lepo uspeva; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi uspevajóč -a -e: dobro uspevajoč otrok; slabo uspevajoče rastline ♪
  10.      usposóbljenost  -i ž (ọ̑) sposobnost za opravljanje določenega dela: dokazati, pokazati svojo usposobljenost; nezadostna usposobljenost strežnega osebja / usposobljenost za poučevanje; poklicna, strokovna usposobljenost ♪
  11.      ústa  úst s mn. (ú ū) 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust // odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj // ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih / usta podzemne železnice vhod, izhod / okrogla usta kitare zvočnica ● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno ◊ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak ♪
  12.      ustalítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustaliti: ustalitev državne meje / ustalitev gospodarskega, političnega položaja / ustalitev cen / ustalitev vremena ♪
  13.      ustaljênost  in ustáljenost -i ž (é; ȃ) lastnost, značilnost ustaljenega: ustaljenost državnih mej / proučevati ustaljenost izrazov / ustaljenost vremena ♪
  14.      ustaljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ustaljevati: ustaljevanje mednarodnega položaja / ustaljevanje strokovnih izrazov ♪
  15.      ustanovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustanoviti: ustanovitev društva; obletnica ustanovitve Mohorjeve družbe / ustanovitev prve proletarske brigade / ustanovitev pravnega razmerja ♪
  16.      ustáven  -vna -o prid. (á) nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe; ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo ♪
  17.      ustavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ustaviti: ustavitev voza / ustavitev krvi / protestna ustavitev dela; ustavitev jedrskih poskusov / ustavitev prometa / ustavitev oboroženega spopada; ustavitev postopka, preiskave ♪
  18.      ustáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal // narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se ◊ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad ustáviti se 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati // prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati // prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz ● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena ♪
  19.      ústna  -e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila; v zadregi si je grizla ustne; stisnil je ustni in molčal; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč ♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica ♪
  20.      ústnica  -e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč / zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica ∙ ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih ◊ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice ♪
  21.      ústnost  -i ž (ȗ) značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila ♦ jur. načelo ustnosti načelo, po katerem je postopek usten, neposreden ♪
  22.      ustrahovánost  -i ž (á) stanje ustrahovanega: trpeti zaradi ustrahovanosti ♪
  23.      ustrášiti se  -im se dov. (á ȃ) začutiti strah: ustrašil se je in zbežal; ob pogledu nanj se je ustrašila; zelo, ekspr. na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli; ustrašiti se groženj; ustrašila se je za svoje zdravje ● ekspr. nobenega dela se ne ustraši loti se vsakega dela ♪
  24.      ustrelíti  -ím dov., ustrélil (ȋ í) 1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti // ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce // s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko 2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi ● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega ustreljèn -êna -o: ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi ♪
  25.      ustrézen  -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori ♪

   8.656 8.681 8.706 8.731 8.756 8.781 8.806 8.831 8.856 8.881  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA