Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nega (7.531-7.555)


  1.      slíkati  -am nedov. (ȋ) 1. upodabljati kaj z barvami, navadno umetniško: slikati morje, obraz, pokrajino; slikati na les, platno; slikati z močnimi barvami, s čopičem / dal se je slikati portretirati / slikati portrete, tihožitja / slikati na prostem; slikati po modelu, spominu 2. prenašati s fotografskim aparatom na filmski trak ali fotografsko ploščo: slikati otroka; slikati se za izkaznico // delati, da rentgenski žarki po presvetlitvi telesnih delov, organov potemnijo film: slikati gleženj, zob, želodec; (rentgensko) slikati hrbtenico 3. nav. ekspr. opisovati, prikazovati, navadno zelo živo, plastično: drugih dogodkov mu ni slikala preveč podrobno; v domišljiji si slika srečno prihodnost / film dobro slika življenje zapornikov / slikati v živih barvah, z živo besedo 4. obrt. prekrivati (stene) z beležem, s kredo: slikati stopnišče ● ekspr. slikati hudiča bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici ◊ um. slikati na steklo upodabljati na hrbtno stran šipe z barvami, ki ne presevajo, zlasti v ljudski umetnosti; slikati v akvarelu, olju, pastelu; slikati v fresko tehniki slíkan -a -o: zanimivo slikana slika; slikana je na vrtu; mnoge osebe v romanu so slikane neprepričljivo ♦ um. slikana šipa šipa, okrašena z emajlnimi lazurnimi barvami; slikano okno v okensko odprtino vstavljena slika iz kosov raznobarvnega stekla, povezanih s svinčenimi trakovi ♪
  2.      slíp  -a m (ȋ) teh. zaostajanje zlasti vrtilne hitrosti enega dela naprave, stroja v odnosu do drugega: štiriodstotni slip ◊ obl. zelo kratke in oprijete spodnje hlače ♪
  3.      slíšati  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan ♪
  4.      slíšnost  -i ž (í) lastnost, značilnost slišnega: izboljševati slišnost radia na srednjih valovih; dobra slišnost; spodnja, zgornja meja slišnosti; slišnost in razumljivost igralčevega govorjenja ♪
  5.      slóg  in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja ● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno ◊ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami ♪
  6.      slonokoščén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz slonovine: slonokoščeni okrasni glavnički ∙ knjiž. živi v slonokoščenem stolpu zelo odmaknjeno od stvarnega, konkretnega življenja 2. po barvi podoben slonovini: slonokoščena polt ♪
  7.      slòp  slôpa m (ȍ ó) grad. zid med dvema odprtinama, ki sta blizu druga drugi: slop med oknoma ♦ arhit. navadno prosto stoječ navpičen nosilni stavbni element, zlasti pravokotnega prereza ♪
  8.      slovánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Slovane: slovanski jeziki, narodi; slovanska književnost; slovanska pradomovina / slovanska čustvenost; slovansko gostoljubje / slovansko bogoslužje bogoslužje v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku ♦ lit. slovanska antiteza antiteza, ki vsebuje vprašanje ter negativen in pozitiven odgovor; rel. slovanska apostola Ciril in Metod; šah. slovanska obramba otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta; zgod. slovanska desetina cerkvena desetina, za tretjino manjša od navadne cerkvene desetine, ki so jo Slovani dajali od začetka pokristjanjevanja do 11. stoletja slovánsko prisl.: slovansko gostoljubna hiša ♪
  9.      slovár  -ja m (á) 1. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene: slovar ima sto tisoč besed; izdati, sestavljati slovar; prevajati s slovarji; obsežen slovar / na koncu knjige je slovar seznam s tako razvrščenimi in pojasnjenimi besedami / enojezični, enozvezkovni, narečni, pravopisni, tehniški slovar; slovensko-nemški slovar; slovar tujk / knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon / Slovar slovenskega knjižnega jezika ♦ lingv. avtorski slovar ki vsebuje besede določenega avtorja; etimološki, frekvenčni, informativno-normativni slovar; odzadnji slovar urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede; razlagalni slovar; slikovni slovar v katerem so pojmi ponazorjeni s slikami in poimenovani; zgodovinski slovar 2. nav. ed., ekspr. besedni zaklad: imeti bogat slovar / njen slovar ni bil ravno izbran ● ekspr. besede nemogoče ni v njegovem slovarju odločen je narediti tudi navidez nemogoče stvari; ekspr. če to povemo v ekonomskem slovarju tako, kot pravijo ekonomisti ♪
  10.      slovenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od sloveniti: slovenitev znanega romana / primerjati slovenitve z izvirnikom ♪
  11.      slôves  tudi slovès -ésa m (ó ẹ́; ȅ ẹ́) 1. splošno priznanje velike vrednosti ali veljave: njegov sloves je bil velik; izgubiti sloves; tekmovalka je potrdila svoj sloves in dosegla prvo mesto; pridobiti si sloves / sloves mu je prinesel že prvi film že s prvim filmom je zaslovel; bil je znanstvenik svetovnega slovesa 2. navadno s prilastkom splošno znano, ustaljeno mnenje o čem, navadno zelo pozitivno: sloves tovarne je še vedno velik / imeti, uživati sloves dobrega gospodarja ● star. naša hiša bo zaradi tebe prišla v slab sloves na slab glas; ekspr. ta del ceste ima žalosten sloves na njem se zgodi veliko prometnih nesreč; star. o Ribničanih je šel sloves, da so prebrisani se je govorilo ♪
  12.      slovésnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost, značilnost slovesnega: slovesnost dogodka, govora / njegovo vedenje je bilo brez slovesnosti; obraz mu je žarel v slovesnosti / slovesnost je že v naravi tega igralca 2. prireditev, posvečena pomembnemu dogodku, osebi ali spominu nanju: slovesnost se je začela ob devetih; prirediti, voditi slovesnost; počastiti slavljence z intimno, kratko slovesnostjo / cerkvena, šolska slovesnost; jubilejna, pogrebna, žalna slovesnost ♪
  13.      slóvnica  -e ž (ọ̑) sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov: učiti se, znati slovnico; slovnica nemškega, slovenskega jezika; pouk slovnice // veda o tem: ukvarjati se s slovnico / primerjalna slovnica slovanskih jezikov / slovnica za šesti razred učbenik slovnice ◊ lingv. normativna slovnica ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; opisna slovnica ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; zgodovinska slovnica ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika ♪
  14.      slóvstvo  -a s (ọ̑) književnost, literatura: priljubljena dela svetovnega slovstva; slovstvo 16. stoletja; zgodovina slovenskega slovstva / potopisno slovstvo / lepo slovstvo leposlovje; strokovno slovstvo strokovna literatura ♦ lit. ljudsko slovstvo celota iz ljudskega ustnega izročila zapisanih del, ki so nastajala zlasti med 16. in 18. stoletjem; rokopisno slovstvo celota z roko pisanih del, nastalih zlasti v srednjem veku ♪
  15.      slóžnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost složnega: uspeh je odvisen tudi od složnosti vseh zaposlenih / ekspr. v vasi je vladala složnost / družina živi v složnosti ♪
  16.      slučáj  -a m (ȃ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: samo slučaj ga je pripeljal na pravo sled / verjetno je tudi tukaj pomagal slučaj; ekspr. igra slučaja / v povedno-prislovni rabi: to je bil samo slučaj; ni slučaj, da so o tem toliko pisali; ekspr. to je čuden, gol, zanimiv slučaj ∙ ekspr. slučaj je hotel, da sediva skupaj nepričakovano, nehote sediva skupaj; zastar. kakor je bil to slučaj takrat kakor je bilo takrat; zastar. tudi jaz sem doživel podoben slučaj nekaj podobnega; publ. tega v nobenem slučaju ne bomo upoštevali nikakor; publ. bilo je veliko smrtnih slučajev primerov; publ. v tem slučaju ima prednost nasprotni igralec v takih okoliščinah; publ. za vsak slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v slučaju slabega vremena prireditve ne bo če bo slabo vreme; ob slabem vremenu ♪
  17.      slučájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: ta pojav ni slučajen; biti vesel slučajnega srečanja / slučajni mimoidoči; slučajna najdba ♦ filoz. slučajni pojav pojav, ki bi bil lahko pri istih pogojih tudi drugačen; slučajna lastnost lastnost, brez katere kaj lahko je, obstaja; gozd. slučajni gozdni donos donos od nepredvidenih posekov zaradi vetra, snega; mat. slučajni dogodek dogodek, za katerega se ne da vnaprej napovedati, ali se bo zgodil ali ne slučájno prisl.: slučajno sem prebral, da zvečer predstava odpade; slučajno se spomniti česa; čisto slučajno sem izvedel za to službo ∙ žarg. tja ne grem več, niti slučajno ne nikakor ne; sam.: v tem ni nič slučajnega ♪
  18.      slučájnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost slučajnega: moti me slučajnost izbora; slučajnost njegovega prestopka je očitna / roman prikazuje junaka, ki bi bil rad vzvišen nad slučajnostmi življenja ● redko zadnja točka na sestankih so običajno slučajnosti je razno ◊ filoz. dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno ♪
  19.      slušátelj  -a m (ȃ) 1. kdor obiskuje predavanja na višji ali visoki šoli: biti slušatelj; slušatelji prvega letnika; slušatelj prava; vpis slušateljev / izredni slušatelj ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni slušatelj 2. kdor posluša, navadno kot udeleženec različnih posvetovanj, seminarjev: po predavanju so slušatelji živahno razpravljali ♪
  20.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  21.      slútnja  -e ž (ū) 1. navadno s prilastkom nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: mučijo me hude slutnje; obšla me je slutnja, da mi nekaj prikrivajo; ekspr. prevzele so ga črne slutnje; ni se mogel znebiti neprijetnih slutenj; slutnja smrti / pesn. slutnja prihodnje sreče / s slutnjo, da se ne bosta nikoli več videla, se je poslavljal 2. ekspr. pojavitev, začetek česa v majhni stopnji: topel vetrič vzbuja spomladanske slutnje; delo izraža šele slutnje socialne revolucije ● ekspr. niti najmanjše slutnje nimam, kako naj to uredim ne morem si predstavljati, ne vem ♪
  22.      slúz  -a m (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: izločati sluz; izkašljeval je gnoj in sluz; želodčni sluz ♦ med. nožnični sluz // tej podobna tekočina: s sluzom pokrite alge 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: skuhati otroku rižev sluz ♪
  23.      slúz  -í in -i ž (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: sluz vlaži stene votlih organov; izkašljati, pljuniti sluz; plast sluzi / želodčna, žrelna sluz ♦ med. vzeti bris sluzi // tej podobna tekočina: odstraniti jegulji sluz s kože 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: riževa sluz ♪
  24.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  25.      slúžnik  -a m (ȗ) 1. arhit. k steni ali slopu prislonjen stebričasti nosilec gotskega obočnega sistema: tudi rebra in služniki so poslikani 2. zastar. služabnik: najeti služnika ♪

   7.406 7.431 7.456 7.481 7.506 7.531 7.556 7.581 7.606 7.631  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA