Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nega (606-630)


  1.      četvérka  -e ž (ẹ̑) biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm; kvart: knjiga je izšla v četverki [4°] / četverka v dragoceni vezavi ♪
  2.      četveronóžec  -žca m (ọ̑) žival, ki ima štiri noge: urnega četveronožca ni zadel ♪
  3.      čevápčič  -a m (ȃ) nav. mn. na žaru pečen svaljek sesekljanega mesa: čevapčiči s čebulo ♪
  4.      čévelj  -vlja m (ẹ̑) 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez ∙ ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha // nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja // nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren) ◊ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  5.      čevljárstvo  -a s (ȃ) obrt za izdelovanje ali popravljanje obutve: pomen šivalnega stroja za čevljarstvo / preživljal se je s čevljarstvom z opravljanjem čevljarskega poklica // podjetje, delavnica za to obrt: modno čevljarstvo ♪
  6.      čéz  prisl. (ẹ̑) 1. izraža a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran: čez priti; tam je most, čez vozi vlak; stoji pred zidom in gleda čez / oblaki se valijo od planin sem čez b) stanje na drugi strani, onkraj: smo že čez; tam čez leži vas 2. izraža preseženo mero: snega je do kolen in čez; ura je poldne ali malo čez; možu je šestdeset let in še čez / tram gleda na eni strani pet centimetrov čez / voda je čez in čez preplavila bregove čezinčez ● pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; pog. čez dati, vreči izbruhati, izbruhniti; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. iti, spraviti čez ilegalno v tujino; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; pog. prevzeti delo na čez načez ♪
  7.      čez  predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno c) po površini: smeh se razlije čez obraz č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi / čez pol preklati; čez sredo prerezati d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi? // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto 2. za izražanje časa a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni ● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ šport. tek čez drn in strn ♪
  8.      čezméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki presega določeno, običajno mero: čezmerne obresti; čezmerna proizvodnja; čezmerno izkoriščanje gozdov ♦ biol. čezmerno razmnoževanje razmnoževanje, ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje 2. ki je, nastopa v preveliki meri: čezmerna radovednost; utrujen od čezmernega dela; čezmerno sončenje je škodljivo; posledice čezmernega uživanja alkohola čezmérno prisl.: čezmerno popivati; čezmerno je zaposlen ♪
  9.      čezmérnost  -i ž (ẹ́) lastnost čezmernega: njegova čezmernost je bila ob otroku še očitnejša / čezmernost čustva ♪
  10.      čík  -a m (ȋ) 1. kos zvitega tobaka za žvečenje: odgrizniti, žvečiti čik 2. pog. ostanek dogorele cigarete ali cigare; ogorek: pohoditi, ugasniti čik; stikati po tleh za čiki // ekspr. cigareta: danes nisem pokadil niti (enega) čika 3. žarg. negativna ocena (v šoli): ob konferenci sem imel tri čike ● pog. padel je kot čik zelo močno, trdo; neskl. pril.: pog. čik gumi žvečilni gumi ♪
  11.      číkar  -ja m (ȋ) 1. kdor žveči tobak: kadilci in čikarji; navdušen čikar; kašlja in pljuva kot čikar // pog. kdor veliko kadi: to je hud čikar 2. žarg. učenec z negativnimi ocenami: pred konferenco bodo vprašani še vsi čikarji ♪
  12.      čím  in čim vez. (ȋ) v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: čim nižje sva prihajala, tem bolj je bilo vroče; čim bolj ga opazuje, tem manj mu je všeč; čim prej, tem bolje ♪
  13.      čístka  -e ž (ȋ) odstranjevanje nezanesljivih ljudi iz stranke ali s službenega položaja: politične čistke; čistka partije; čistka v upravnem aparatu in vojski / okupator dela čistke; pren. čistka neprimernih knjig v knjižnici ♪
  14.      číščenje  -a s (í) glagolnik od čistiti: a) pospravljanje in čiščenje; kemično čiščenje oblek; čiščenje čevljev / čiščenje madežev odstranjevanje b) čiščenje plina, surovega sladkorja, voska; čiščenje pšenice c) čiščenje gozda; čiščenje sadnega drevja / čiščenje zelenjave č) čiščenje mošta ♪
  15.      čitálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čitalnico: čitalniški prostori Mestne knjižnice / igro so uprizarjali čitalniški odri; čitalniški ples / čitalniška dramatika / slabš. njen odrski nastop je bil precej čitalniški začetniški, primitiven ♦ zgod. čitalniška doba šestdeseta leta 19. stoletja, ko so bile čitalnice središče slovenskega kulturnega in političnega življenja ♪
  16.      člán  -a m (ȃ) kdor je vključen v kako skupnost, organizacijo: biti član sindikata; izvoliti, pridobiti, sprejeti nove člane; vpisati se med člane; član odbora, partije / podporni, redni, ustanovni član društva / častni član; dopisni član akademije znanosti in umetnosti ♦ šport. kdor je vključen v športno društvo in ima določeno starost // vsaka izmed oseb, ki sestavljajo zaključeno skupino: ožji družinski člani; člani delovnega kolektiva; potniki in člani posadke ♪
  17.      člén  in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu ◊ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih ♪
  18.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  19.      členítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od členiti: funkcionalna členitev gradbene površine; členitev pročelja / členitev literarnega dela ♪
  20.      člénjenost  -i ž (ẹ̑) 1. knjiž. lastnost členjenega: bogata členjenost pročelja 2. zool. zaporedno ponavljanje členov v podolžni osi živalskega telesa: enakomerna členjenost ♪
  21.      človéče  -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪
  22.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  23.      človekoljúbnost  -i ž (ú) knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost ♪
  24.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  25.      čredínka  -e ž (ȋ) agr. ograjen del na pašniku: predeliti pašnik na čredinke; možnosti pašnega gospodarjenja in oblikovanja čredink na kmečkih gospodarstvih ♪

   481 506 531 556 581 606 631 656 681 706  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA