Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nega (5.401-5.425)


  1.      pogojênost  -i ž (é) publ. lastnost, značilnost pogojenega: časovna, družbena pogojenost romana; človekova biološka in psihološka pogojenost / pogojenost od raznih dejavnikov odvisnost ♪
  2.      pogojeváti  -újem nedov. (á ȗ) publ. 1. ustvarjati pogoje za kaj: delo pogojuje človekov življenjski obstoj; to so najpomembnejša področja, ki pogojujejo razvoj celotnega gospodarstva / zdravje pogojuje srečo, uspeh je pogoj za 2. biti vzrok česa, vplivati na kaj: izseljevanje pogojuje želja po višjem osebnem standardu; tak razplet zadeve so pogojevale tedanje razmere / mnoga sporna vprašanja pogojujejo takojšen sklic konference ♪
  3.      pogójnik  -a m (ọ̑) lingv. glagolska oblika za izražanje pogojnega naklona: pretekli, sedanji pogojnik // pogojni naklon: stavek v pogojniku; pren., knjiž. vse njihove napovedi so v pogojnikih, ker se ne bodo najbrž nikoli uresničile ♪
  4.      pogójnost  -i ž (ọ̄) lastnost, značilnost pogojnega: pogojnost privolitve ♦ jur. pogojnost obsodbe ♪
  5.      pogólten  -tna -o [u̯t] prid., pogóltnejši (ọ́ ọ̄) slabš. 1. ki čuti, ima veliko željo po jedi; požrešen: je zelo pogolten / pogolten na meso / jesti s pogoltnim tekom; pren. divjanje pogoltnega ognja 2. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: pogolten starec / bil je pogolten na denar ♪
  6.      pogóltnost  -i [u̯t] ž (ọ́) slabš. lastnost, značilnost pogoltnega človeka: njegova pogoltnost je velika / zlato, ki si ga je nabral s svojo brezsrčno pogoltnostjo ♪
  7.      pogòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od pognati: vodna energija se uporablja za pogon mlinov, turbin; gorivo za pogon raket 2. navadno s prilastkom kar omogoča delovanje, premikanje kake naprave ali dela naprave: ta stroj ima električni pogon; šivalni stroj na nožni pogon; vozilo na bencinski, motorni pogon, z bencinskim, motornim pogonom / vozilo brez lastnega pogona // naprava, mehanizem, ki prenaša energijo od enega dela stroja na drugega: montirati pogon na zadnja kolesa 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek premikanja, delovanja: spraviti motor, stroj v pogon / mlatilnica je že v pogonu / publ. naša prva jedrska elektrarna bo šla kmalu v pogon bo začela obratovati, delati 4. publ. obrat, oddelek: tovarna ima pet pogonov 5. knjiž. zagon, polet: misel na dom mu je dajala moči in pogona / užaljenost je bila zadnji pogon za to dejanje spodbuda 6. knjiž. iskanje, zasledovanje koga z namenom odvzeti mu svobodo: organizirati pogon za ubežniki / okupator je začel pogon na partizane hajko / antisemitski pogoni množična preganjanja, uničevaja 7. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca: udeležiti se pogona; pogon na divje prašiče, zajce ● redko pogon za denarjem gonja; publ. razstava potrjuje kiparjev pogon naprej njegov razvoj, napredek ◊ fot. naprava, mehanizem, ki omogoča premik filma v filmski kameri ♪
  8.      pogovárjati  -am nedov. (ȃ) z govorjenjem miriti: pogovarjati pretepače; pogovarjala ga je, naj neha kričati / zna pogovarjati ljudi v sporih / pogovarjali so jo, da bo še vse dobro tolažili; pogovarjal jo je, naj ga le vzame nagovarjal, ji prigovarjal / pogovarjati nemirnega konja pogovárjati se izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: pogovarjati se o glasbi; z njim se lahko odkrito pogovarja; šepetaje sta se pogovarjala / pogovarjati se po telefonu; pogovarjati se v francoščini / večkrat se pogovarja sam s seboj; pren., ekspr. ptice v drevju se pogovarjajo // uradno izmenjavati mnenja, stališča: predsednika sta se pogovarjala o položaju v svetu; ob svojem obisku se je minister pogovarjal s predstavniki vlade ∙ publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, s katerih vsebino javnost ni bila seznanjena ♪
  9.      pogóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na pogovor: pogovorne snovi jima ne zmanjka; načel je novo pogovorno temo 2. lingv. nanašajoč se na prostejšo, navadno govorno varianto knjižnega jezika: pogovorni izrazi; pogovorne posebnosti jezika; ta oblika je izrazito pogovorna / pogovorni jezik; pogovorna dvojnica pogovorni sinonim; pogovorna slovenščina ♪
  10.      pogóvornost  -i ž (ọ̑) lingv. lastnost, značilnost pogovornega: pogovornost besedila, prevoda ♪
  11.      pogozdíti  -ím dov., pogózdil (ȋ í) s sejanjem ali sajenjem gozdnega drevja narediti, da na določeni površini začne rasti gozd: pogozditi poseko; pogozditi z macesni pogozdèn -êna -o: pogozdene površine ♪
  12.      pogozdováti  -újem nedov. (á ȗ) s sejanjem ali sajenjem gozdnega drevja delati, da na določeni površini začne rasti gozd: pogozdovati goličave; pogozdovati z iglavci ♪
  13.      pogrèb  -éba m (ȅ ẹ́) obred pokopavanja: pogreb bo v petek popoldne; udeležiti se pogreba; naročiti, oskrbeti pogreb; iti k pogrebu, na pogreb; danes je osmi dan po pogrebu; biti pri pogrebu; lep, slovesen pogreb; drži se kot na pogrebu / cerkveni, civilni pogreb; pogreb na državne stroške / v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu // pogrebni sprevod: pogreb je krenil proti pokopališču; dolg pogreb ● bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; star. nesti koga k pogrebu nesti ga pokopat; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog., ekspr. toliko pričakujemo od te zabave, nazadnje bo pa pogreb bo dolgočasno, ne bo prijetno ♪
  14.      pogréznjenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, stanje pogreznjenega: pogreznjenost tal / pogreznjenost v branje / trenutki globoke pogreznjenosti vase ♪
  15.      pogrúntati  -am dov. (ú) pog. 1. izmisliti si, domisliti se: pogruntati nov način slikanja; hotel je pogruntati nekaj čisto posebnega 2. ugotoviti, spoznati: pogruntali so njegovo taktiko; šele kasneje je pogruntal, da se je zmotil / tega ni čisto pogruntal dojel, razumel ● pog., ekspr. kmalu so ga pogruntali ugotovili, kakšen je v resnici; ugotovili, kakšen namen ima ♪
  16.      pogúben  -bna -o prid., pogúbnejši (ú ū) ki ima neugoden, negativen vpliv na kaj: poguben nasvet; pogubne besede, ideje / poguben vpliv / to je bilo zanj pogubno // ki ima zelo hude posledice: naredil je pogubno napako; pogubna zmota / pogubna bolezen bolezen, ki se konča s smrtjo ♦ med. pogubna bula bula, ki se vrašča v zdravo tkivo in dela zasevke; maligna bula ♪
  17.      pogubljênost  -i ž (é) ekspr. stanje, značilnost pogubljenega, izgubljenega človeka: zaveda se svoje majhnosti in pogubljenosti ♪
  18.      pogúbnost  -i ž (ú) ekspr. lastnost, značilnost pogubnega: pogubnost dejanja, ravnanja ♪
  19.      pogúmnost  -i ž (ú) lastnost pogumnega človeka: komaj je čakal priložnosti, da bi pokazal svojo pogumnost / knjiž. zbral je vso pogumnost in spregovoril ves pogum / pogumnost njegovega predloga jih je presenetila drznost ♪
  20.      pohábljenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost pohabljenega: huda pohabljenost; pren., ekspr. duševna pohabljenost ♪
  21.      pohčérjenka  -e ž (ẹ̑) ženska, ki je posvojena: oženil se je s pohčerjenko znanega umetnika ♪
  22.      pohlépnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost pohlepnega: pohlepnost in zavistnost / razjeda ga pohlepnost po bogastvu / pohlepnost njegovega pogleda ♪
  23.      pohlévnost  -i ž (ẹ́) lastnost pohlevnega človeka: prirojena pohlevnost in potrpežljivost ♪
  24.      pohlíniti  -im dov. (í ȋ) prikazati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično: pohlinil je slabost ∙ ekspr. pohlinil se je bolnega naredil pohlíniti se pokazati se drugačnega, navadno boljšega, kot biti v resnici: v njegovi prisotnosti so se malo pohlinili ♪
  25.      pohôtnost  -i ž (ó) lastnost pohotnega človeka: njegova pohotnost in lahkoživost / dejanje, storjeno iz pohotnosti ♪

   5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA