Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nega (1.526-1.550)


  1.      góbec  -bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem 2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec // usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu ∙ nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar 3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec 4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila ♪
  2.      gódben  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na godbo: godbeni in pevski spored / star. gradnja godbenega doma glasbenega doma ♪
  3.      gódnost  tudi gôdnost -i ž (ọ́; ó) lastnost godnega: godnost plodu; godnost zemlje / godnost za možitev ♪
  4.      godrnjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje: nič ji ni prav, zmeraj nekaj godrnja; ljudje so godrnjali in se jezili zaradi takšnega ravnanja / vedno je godrnjala čezenj; oče je še kar naprej godrnjal nad sinom 2. nerazločno, momljaje govoriti: začel je nekaj mencati in godrnjati; ko so ga sosedje ogovarjali, je bolj godrnjal kakor odgovarjal; ves čas je godrnjal sam zase; godrnjal je kakor medved; pren. veter godrnja in tuli okoli hiš godrnjáje: jezno godrnjaje je odšel godrnjajóč -a -e: rinil se je skozi godrnjajočo gnečo ♪
  5.      gója  -e ž (ọ́) star. gojenje: goja sadnega drevja / skrbeti za nego in gojo svojega jezika ♪
  6.      gojênčev  -a -o (é) svojilni pridevnik od gojenec: gojenčeva dolžnost je, da se drži hišnega reda ♪
  7.      gòl  gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje // ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo // na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel ● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja ◊ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega ♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo ♪
  8.      gólaž  -a m (ọ̑) jed iz kosov mesa, dušenega v začinjeni omaki: naročil si je golaž in pivo; goveji, svinjski golaž / pog. mali golaž mala porcija golaža / krompirjev golaž krompir v začinjeni omaki; segedin(ski) golaž iz svinjskega mesa in kislega zelja / iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem ♪
  9.      gólgota  -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom veliko trpljenje, bolečina: golgota zasužnjenega naroda / to je zgodba njegove golgote ♪
  10.      golomráz  in golomràz -áza -o prid. (ȃ; ȁ á) zastar., navadno v zvezi z zima mrzel, a brez snega: lepa, golomraza zima ♪
  11.      golomrázica  -e ž (ȃ) star. mraz brez snega: golomrazica že dolgo drži; jutranja golomrazica ♪
  12.      golomráznica  -e ž (ȃ) star. mraz brez snega: vdihavati jutranjo golomraznico ♪
  13.      gomezíca  -e [mǝz in mez] ž (í) 1. mn., redko srh, mravljinci: gomezice so mi šle po hrbtu 2. alp. voda, ki se cedi iz razpok ali izpod snega in rahlo obliva skalo ♪
  14.      gonáda  -e ž (ȃ) nav. mn., biol. del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; spolna žleza: razvoj gonad ♪
  15.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  16.      gorjúp  -a -o prid. (ȗ ū) 1. knjiž. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek: gorjup spomin; gorjupe življenjske izkušnje 2. zastar. ki je neprijetnega okusa kot pelin: gorjupa tekočina ∙ pesn. izpiti gorjupo čašo doživeti veliko hudega, težkega gorjúpo prisl.: gorjupo se je nasmehnil ♪
  17.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  18.      gospá  -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica) ♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati // naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo // redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa // ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa ♪
  19.      gospód  -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil? // redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod // moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog ● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti ◊ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod ♪
  20.      gospodár  -ja m (á) 1. lastnik materialnih dobrin: biti, postati gospodar; posestvo je brez gospodarja; bogat, trden gospodar; samostojen gospodar; gospodar kmetije, mlina / hišni gospodar // s prilastkom kdor uporablja, upravlja materialne dobrine: bili so dobri, slabi gospodarji; znan je kot skrben, spreten gospodar 2. kdor ima, izvaja oblast: tu je samo on gospodar; ekspr. pokazal se je gospodarja; mogočen, neomejen gospodar; tuji gospodarji ∙ ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospodar nisem od nikogar odvisen // z rodilnikom kdor kaj obvlada, ima v oblasti: biti gospodar svetovnega trga; gospodar položaja / zna biti gospodar svojih čustev 3. raba peša delodajalec: to je njegov gospodar; ima dobrega gospodarja; razmerje med gospodarjem in delavcem / ekspr. menjati gospodarja službo ♪
  21.      gospodárnost  -i ž (á) lastnost, značilnost gospodarnega: skrbnost in gospodarnost / gospodarnost poslovanja; načelo gospodarnosti mu je bilo glavno vodilo / gospodarnost električnih strojev ekonomičnost ♪
  22.      gospodárstvo  -a s (ȃ) 1. proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin: obnoviti, razvijati gospodarstvo; voditi gospodarstvo v državi; narodno, svetovno gospodarstvo; gospodarstvo posameznih dežel; decentralizacija, organizacija gospodarstva; posamezne panoge gospodarstva; problematika, struktura, zmogljivost gospodarstva; dohodki iz gospodarstva; kriza v gospodarstvu / državno gospodarstvo // s prilastkom določeno področje v takem proizvajanju: energetsko, gozdno, lesno, vodno gospodarstvo / stanovanjsko gospodarstvo / Gozdno gospodarstvo Nazarje // s prilastkom organizacija proizvajanja, razporejanja in uporabe materialnih dobrin: sistem dirigiranega gospodarstva; načrtno gospodarstvo / družbeno, kapitalistično, socialistično gospodarstvo 2. redko posestvo, kmetija: gospodarstvo je prevzel najstarejši sin / ostal je doma in se ukvarja z gospodarstvom z obdelovanjem kmetije ◊ agr. dvopoljno, enopoljno gospodarstvo; ekon. blagovno, denarno gospodarstvo; ekstenzivno gospodarstvo; menjalno gospodarstvo ki temelji na menjavi gospodarskih dobrin; naturalno gospodarstvo v katerem se ne uporablja denar ♪
  23.      gospódov  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gospoda: čisti gospodovo obleko / na mizi je ležal gospodov brevir / vznes. gospodov dan nedelja; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664 ♦ rel. angel gospodov zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko; razglašenje Gospodovo praznik v spomin na tri kralje, ki so počastili in obdarovali novorojenega Kristusa, 6. januarja ♪
  24.      gospodoválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost gospodovalnega človeka: odbil jo je s svojo gospodovalnostjo ♪
  25.      gospójnica  -e ž (ọ̑) zastar., v zvezah: mala gospojnica praznik Marijinega rojstva 8. septembra; mali šmaren; velika gospojnica praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren ♪

   1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA