Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nedoločeno (47)


  1.      nèdolóčenost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost, značilnost nedoločenega: zaradi nedoločenosti roka se je delo zavleklo ◊ fiz. načelo nedoločenosti načelo, po katerem ni mogoče hkrati natančno določiti lege in hitrosti elektrona, atoma ♪
  2.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  3.      dáljši  -a -e prid. (ȃ) 1. primernik od dolg: zgrabi za daljši konec vrvi; čim daljša je žica, tem bolj bo držala / sestanki so postajali z vsakim dnem daljši; ta pot je sicer daljša, vendar veliko lepša 2. ki traja večje, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na daljše izlete; po daljšem iskanju je le našel knjigo 3. precej obsežen, obširen: napisal je daljšo povest 4. zastar. nadaljnji: vsaka daljša pripomba bi bila nepotrebna; rešen je bil vsega daljšega plačevanja; prim. dolg ♪
  4.      desét  desêtih štev. (ẹ̑ é) 1. izraža število deset [10] a) v samostalniški rabi: pet in pet je deset; kaj more eden proti desetim / ura je deset; ob desetih dopoldne; pridem ob desetih (zvečer) 22h; nar. proti desetém deseti uri b) v prilastkovi rabi: deset prstov; tudi neskl.: knjiga v deset(ih) zvezkih; z nekaj deset možmi; stane okoli deset dinarjev ♦ rel. deset božjih zapovedi danih Mojzesu na Sinajski gori // neskl. izraža številko deset: stanuje na Cankarjevi 10; napiši tri ulomljeno z deset / pri izpitu je dobil oceno deset 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: na tvoje mesto lahko dobimo deset boljših / deset let ga že nisem videl zelo dolgo ● ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; pog., ekspr. vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen; preg. kdor molči, desetim odgovori; sam.: igr. srčna deset desetica, desetka ♪
  5.      devét  devêtih štev. (ẹ̑ é) 1. izraža število devet [9] a) v samostalniški rabi: trikrat tri je devet; devetih se ne ustraši / ura bije devet; o pol devetih dopoldne; pridemo ob devetih (zvečer) 21h b) v prilastkovi rabi: devet otrok; v devetih primerih; tudi neskl.: opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let; trajalo bo okoli devet dni // neskl. izraža številko devet: oddaja na kanalu 9; v razmerju štiri proti devet 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: močen je za devet mož ● ekspr. tako te bom, da boš devet sonc videl močno te bom udaril po glavi; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; star. v devetih vaseh ni takega dekleta daleč naokoli; sam.: igr. pikova devet devetica, devetka ♪
  6.      devétindevétdeset  -ih štev. (ẹ̑-ẹ̑) 1. izraža število ali številko devetindevetdeset [99]: jeseni bo star devetindevetdeset let; Tržaška cesta 99 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: za nepoštenost [je] razlogov devetindevetdeset, za poštenost pa komaj eden (I. Cankar) ♪
  7.      drúgi  -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ◊ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji drúgi -a -o 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega ∙ prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim ♪
  8.      držáj  -a m (ȃ) 1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: izdelovati držaje za različna orodja; bakelitni, leseni držaji; držaj noža, vesla / držaji nosil so se globoko ugrezali v njune rame / držaj pri aktovki ročaj 2. drog za oprijemanje ob stopniščih, na mostovih, nevarnih mestih, potih: brv ni imela držaja; z obema rokama se je oprijemala držaja ob stopnišču / na vsakem ovinku se je oprijela držaja pred sedežem 3. muz. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze; korona: napisati držaj nad noto ♪
  9.      dvá  -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav. slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka ● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja ◊ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ♪
  10.      èn  êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dǝn] (ȅ é) 1. izraža število ena [1] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h / bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne // izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga / ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu // ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana ● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ♪
  11.      fermáta  -e ž (ȃ) muz. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze; korona ♪
  12.      ìndeterminíranost  -i ž (ȉ-ȋ) knjiž. nedoločenost, neopredeljenost: časovna indeterminiranost dogodka; indeterminiranost pojavov / indeterminiranost zavesti in volje ♪
  13.      kàj  čésa zaim., čému, kàj, čém, čím (ȁ ẹ̄) izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav: če se bo kaj spremenilo, mi sporoči; ali ti je še česa treba; dati, očitati komu kaj; nimaš se za kaj jeziti; dvomiti o čem / v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom: čuditi se čemu nenavadnemu; storiti kaj dobrega; očistiti z glicerinom ali s čim drugim // ekspr. izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo: nima kaj obleči; toliko se trudi, pa nima kaj pokazati; dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti / elipt.: naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu; kot vljudnostni odgovor pri zahvali »hvala!« »Ni za kaj« ● spreten kot le kaj zelo, močno; pog., ekspr. pa še kaj! izraža močno zavrnitev; ekspr. kaj takega! izraža veliko začudenje; ekspr. no, slišiš, (ali) bo že kaj brž povej; brž naredi; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; pog. stvar je sklenjena, tu ni kaj nič se ne da spremeniti; pog. hiša je lepa, ni kaj reči je zares lepa; ekspr. tam ni kaj vzeti tam so zelo revni; pog. ali je imela kaj z njim ljubezensko razmerje; nar. ne more vsemu kaj vsega narediti, opraviti; pog. ali ta obrtnik za kaj naredi dobro, solidno; evfem. bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi napravi samomor; evfem. njega se rado kaj prime krade; pog., ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam ♪
  14.      kàj  in kaj prisl. (ȁ) 1. izraža manjšo količino ali mero: gotovo ima kaj dolga; prinesi čaja pa še kaj prigrizka / fant rad kaj pomaga pri hiši; najbrž sta se kaj sprla / ekspr. bolnik komaj kaj spi / ekspr. pa nikar kaj ne zamerite 2. v vprašalnih ali odvisnih stavkih izraža nedoločeno količino ali mero: ali ima kaj dolga? ali je bilo pri vas kaj več dežja? ali me imaš kaj rada? / ekspr. če si kaj pameten, boš prišel / ali se kaj spozna na avto? 3. ekspr. izraža precejšnjo mero ali stopnjo: življenje je kaj žalostno; vročina je kaj kmalu padla / požirek brinovca bi se mu kaj prilegel // v nikalnih stavkih, navadno v zvezi z nič omejuje zanikanje: delati se mu nič kaj ne ljubi; nič kaj dobro nisem spal / letos ne bo kaj prida pridelka 4. v vprašalnih stavkih posplošuje vprašanje: kako je kaj doma? kakšni ljudje so kaj to? / poglejmo, kako kaj gospodarijo / elipt.: kaj pa kaj mati, ali je zdrava? pog., kot nagovor pri srečanju kako ste kaj? kako (je) kaj (z vami)? ● ekspr. fant je neroden kot le kaj, da je kaj zelo; ne vem, ali bo kaj z njim, s tem izraža dvom o uspešnosti tega, kar določa sobesedilo; ekspr. udari, če te je kaj če si upaš; ekspr. vas ni daleč, pol ure nimate kaj hoditi hoje ni niti za pol ure; ekspr. daj mu denar. Še kaj, da ga bo zapravil izraža močno zanikanje; ekspr. ne more si kaj, da se ne bi smejal mora se smejati; ne more se zdržati smeha; ekspr. ali sem kaj preveč rekel kaj neprimernega, žaljivega; pog. vrne se čez leto dni ali kaj približno čez eno leto ♪
  15.      katéri 1 -a -o zaim. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka // izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj? 2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi; dobile so, kar je katera zaslužila; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme ● navihana je kot le katera zelo; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri, redkokateri ♪
  16.      kdó  kóga zaim., kómu, kóga, kóm, kóm (ọ̄) 1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred - kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga 2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina? 3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna 4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal ● dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove ♪
  17.      kilométer  -tra m (ẹ̄) 1. dolžinska mera, 1.000 m: oddaljen je nekaj kilometrov iz mesta; deset kilometrov [km] dolga pot / število prevoženih kilometrov narašča / vozi sto kilometrov na uro / kubični, kvadratni kilometer ∙ pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil ♦ žel. netotonski kilometer; potniški kilometer enota za obračunavanje prevoza potnika na razdalji 1 km; tovorni kilometer enota za obračunavanje prevoza ene tone tovora na razdalji 1 km 2. ekspr., v prislovni rabi izraža nedoločeno veliko razdaljo: kilometre naokoli ni bilo luči ♪
  18.      kólikor  vez. (ọ̑) 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi; plačaj toliko, kolikor je vredno; delam, kolikor morem; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere ∙ preg. kolikor glav, toliko misli // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko 3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / neustalj. v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti kólikor tóliko prisl. izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: živela sta (še) kolikor toliko dobro; tudi ti si kolikor toliko kriv; Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic ♪
  19.      koróna  -e ž (ọ̑) 1. muz. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze: napisati korono nad noto 2. astr. plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor: kromosfera in korona ♪
  20.      krájši  -a -e prid. (ȃ) 1. primernik od kratek: v roki je držal krajši konec vrvi; sedaj je imel krajše lase; krajša pot; ta razdalja je še krajša / desno nogo ima krajšo od leve 2. ki traja manjše, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na krajše izlete; odgovoril je po krajšem premisleku 3. ki je po obsegu precej omejen, zgoščen: napisal je krajši sestavek ● ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; prim. kratek ♪
  21.      málce  prisl. (ā) ekspr. izraža nedoločeno omejitev povedanega: z malce prevelikim veseljem so poslušali; je malce zmedena / samo malce se nasmehni / vratar je malce čudaka ♪
  22.      málo  prisl. (á) 1. izraža majhno stopnjo: knjiga je malo pomembna; malo vredni predmeti; malo znani kraji / v družbi malo velja; malo mu je mar za red // ekspr., okrepljen izraža prav majhno stopnjo: za predpise se menijo bolj malo; o konjih je vedel bore malo; kako malo vam je za pravice; francosko razume malo ali nič / prav tako malo se spozna na glasbo kot jaz nič 2. izraža majhno količino ali mero a) s samostalnikom: do odhoda je (le) malo časa; v takem položaju imamo malo upanja na uspeh; v shrambi je le še malo živil; zemlja z malo dušika; z malo besedami vse pove / ekspr.: časa ima malo malo; nekam malo nas je; denarja ima prav malo, zelo malo; elipt. lep dan je, da malo takih b) z glagolom: malo govoriti, misliti, pojesti; ne malo, veliko mi je pomagal // ekspr., navadno v zvezi z manjkati izraža, da je dejanje blizu uresničenja: malo je manjkalo, pa bi ga (bilo) povozilo; elipt. pri predavanju se zelo dolgočasijo, malo da ne zaspijo 3. ekspr., v zvezi s tisto, to izraža prav majhno količino: še tisto malo nam ne privoščijo; še to malo hrane bi nam vzeli? 4. evfem. izraža nezadostno stopnjo: take besede so malo premišljene / malo hvaležna naloga nehvaležna 5. ekspr., v nikalnih stavkih, v zvezi s še, niti, tudi izraža močno zanikanje: še malo mu ni podoben; to me niti malo ne zanima; tudi malo se ni zmenil zanjo 6. ekspr., v nikalnih stavkih izraža veliko mero, stopnjo: denarja ni bilo malo; to me ni malo razveselilo 7. ekspr., navadno nepoudarjen izraža nedoločeno omejitev povedanega: že malo črviv; pri delu je priden, le malo neroden je še; malo čudno se mi zdi; danes pridi malo prej; malo čez poldne / malo močnejši sem pa že od tebe / počakajte malo; malo bolj odpri oči / on je malo čudaka ● pog., ekspr. včasih sta si bila malo tako sta se imela nekoliko rada; pog., ekspr. to je malo veliko zame preveč; pog. en malo, star. eno malo mi že pomaga malo, nekoliko; ekspr. še malo, pa bomo doma kmalu; ekspr. kratko in malo (ne) grem izraža podkrepitev trditve ali zanikanja; ekspr. malo po malo sneži pomalo; ekspr. ne razumem ga ne malo ne dosti prav nič; preg. boljše malo kot nič; preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni; prim. kratkomalo, majhen, mali, malodane, malopomemben, maloprej, manj, najmanj, nemalo, zamalo ♪
  23.      meglà  -è in mègla -e [mǝg] ž, rod. mn. mègel stil. meglá (ȁ ȅ; ǝ̀) 1. v ozračju nizko nad zemljo zgoščeni vodni hlapi, ki povzročajo slabo vidljivost: megla se dviga, nastopi, se spušča; megla se gosti, se razkadi; po kotlinah leži megla; iz megle rosi; bela, siva megla; gosta, redka megla; jesenska, jutranja megla; ekspr.: po dolini se valijo, vlečejo megle; nad vodo visi megla; veter razganja meglo; debela megla gosta; gore so zavite v meglo / jutri bo megla megleno / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ob megli je vidljivost slaba; zaiti v megli // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju, ki povzroča slabo vidljivost: snežna megla; megla prahu; megla škropiva 2. ekspr. nejasnost, nedoločenost, negotovost: pregnati meglo iz duše; zdaj tava v megli in mraku; njegova umetnost se potaplja v abstraktne megle / z oslabljenim pomenom: razpršiti megle predsodkov; prihodnost je zavita v meglo negotovosti; zdrsnil je v meglo nezavesti ● ekspr. megla se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo; ekspr. če je malo več pil, mu je razum ovila megla ni mogel več logično misliti, trezno presojati; ekspr. to obdobje zgodovine je še zavito v meglo je še neraziskano, nejasno; kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš, greš; spominjam se tega kakor v megli nejasno; od razburjenja je videl vse (kot) v megli nejasno, nerazločno ◊ meteor. inverzna megla ki nastane v kotlinah in dolinah ob toplotnem obratu; nizka megla ki leži neposredno nad zemeljsko površino; visoka megla ki se dviga v višje zračne plasti; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje ♪
  24.      mílja  -e ž (ȋ) 1. angleška in ameriška dolžinska mera, približno 1.609 m: pot je dolga deset milj / angleška milja // nekdaj dolžinska mera, 7.586 m: in ta vás je tri milje od Ljubljane (F. Levstik) // pri starih Rimljanih dolžinska mera, približno 1.500 m: meriti v miljah / rimska milja 2. razdalja, dolga eno miljo: prevoziti deset milj // ekspr., v prislovni rabi izraža nedoločeno veliko razdaljo: prehoditi dolge milje; milje in milje daleč ni bilo nikogar ◊ aer., navt. morska ali navtična milja dolžinska mera, 1.852 m ♪
  25.      mísliti  -im nedov. (í ȋ) 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati // preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem // imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil // pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti 5. v zvezi z reči uvaja a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil ● pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal mísliti si predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti / ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja // v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim« mislé zastar.: pomel je oči, misle, da so spet sanje mislèč -éča -e: stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje míšljen -a -o: mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega ♪

1 26  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA