Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
navdih (26) 
- navdíh -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom // neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta ♦ psih. nenadno spoznanje ♪
- navdíhniti -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
- navdíhnjenec -nca m (ȋ) knjiž. kdor je navdihnjen: navdihnjencu teče pero samo od sebe / gorečnost navdihnjencev ♪
- navdíhnjenje -a s (ȋ) navdih: črpati navdihnjenje iz narave; dati, dobiti navdihnjenje za kaj; pesniško, preroško navdihnjenje; verzi, polni navdihnjenja / prepustiti se navdihnjenju; ustvarjati po navdihnjenju ♪
- navdihoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor da navdih: navdihovalec umetniškega dela / navdihovalci in organizatorji osvobodilnega gibanja pobudniki / obsodili so krivce in njihove navdihovalce hujskače ♪
- navdihoválka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki da navdih: navdihovalke pesnikov ♪
- navdihováti -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju // dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro 2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal navdihujóč -a -e: navdihujoča moč lepote ♪
- inspirácija -e ž (á) 1. ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar, navdih: črpati inspiracijo iz narave; dati, dobiti, iskati inspiracijo za kaj; pisati, slikati po inspiraciji, z inspiracijo; trenutna inspiracija; trenutki, vir inspiracije; odvisen od inspiracije / publ. sklep je bil sprejet po inspiraciji odbornikov na pobudo, pod vplivom 2. med. zajemanje zraka v pljuča pri dihanju; vdihavanje: inspiracija in ekspiracija ♪
- inspirátor -ja m (ȃ) kdor da inspiracijo, navdihovalec: inspirator umetniškega dela / inspiratorji in organizatorji osvobodilnega gibanja pobudniki ♪
- inspirírati -am dov. in nedov. (ȋ) dati inspiracijo, navdihniti: pisatelja so inspirirale ideje francoske revolucije; slikarja inspirira včasih lep predmet, včasih narava; avtor se je inspiriral ob osvobodilnem boju / pesem je inspiriral dogodek iz vojne / predsednikove obiske je inspirirala želja po miru in sodelovanju dala pobudo zanje inspiríran -a -o: film je inspiriran z medvojno tragedijo v Kragujevcu; novo gibanje je bilo inspirirano od zunaj ♪
- intuícija -e ž (í) neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja, navdih: predati, prepustiti se intuiciji; delati, ustvarjati po intuiciji, z intuicijo; obdarjen z intuicijo; ekspr. delo je sad gole intuicije // intuitivnost: imeti intuicijo; razprava priča o veliki avtorjevi intuiciji ♪
- modríca 2 -e ž (í) knjiž. muza: prositi modrico za navdih / pesn. sin modric pesnik / esej o Vodnikovi modrici ♪
- múza -e ž (ú) 1. v grški mitologiji vsaka od devetih zaščitnic umetnosti in znanosti, modrica: prositi muze za navdih; Apolon z devetimi muzami ∙ iron. muze ga ravno niso obdarovale ni zelo pameten, nadarjen; nima umetniškega daru 2. ekspr. umetniški dar, umetniški navdih: njegova muza ne počiva; skromni plodovi pesnikove muze / vpeljati v domačo književnost vse oblike petrarkistične muze umetnosti, zlasti pesništva // ženska kot vir umetniškega navdiha, zlasti pesniškega: v romanu je opisal prijateljevo nekdanjo muzo ♪
- navdahníti in navdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. povzročiti, vzbuditi v kom kaj: ta misel ga je navdahnila s skrbjo; obljube so ga navdahnile z upanjem / navdahniti komu misel, pogum dati 2. knjiž. dati navdih; navdihniti: njegove najboljše pesmi je navdahnila narava; pesnik se je navdahnil pri Danteju navdáhnjen -a -o 1. deležnik od navdahniti: navdahnjen z upanjem 2. ekspr. usmerjen, naravnan: umetniško navdahnjeni ljudje / lirsko navdahnjeni pesniki 3. nadahnjen: rožnato navdahnjen cvet ♪
- navdáhnjenec -nca m (á) knjiž. kdor je navdihnjen: ustvarjalni navdahnjenci / gorečnost navdahnjencev ♪
- navdáhnjenje -a s (á) knjiž. navdih: črpati, iskati navdahnjenje; pesniško navdahnjenje; vir navdahnjenja ♪
- pésniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pesnike ali pesništvo: ima zelo dober pesniški izraz, jezik; uporabljati metaforo, metonimijo in druga pesniška sredstva / iskati pesniški navdih / njegovi pesniški poskusi segajo v otroška leta / pesniška proza / pesniški psevdonim; publ. izboru pesniških imen v antologiji ni kaj očitati izboru pesnikov / pesniški zbornik ♦ lit. pesniška svoboščina pesnikova pravica, da se zaradi metričnih zahtev oddalji od kakega jezikovnega pravila; taka oddaljitev // knjiž. zelo čustven: ima zelo pesniško dušo / ne bodi tako pesniški pésniško prisl.: pesniško slikovit izraz ♪
- posnóviti -im tudi posnovíti -ím dov., posnóvil (ọ̄ ọ̑; ȋ í) knjiž. uresničiti, konkretizirati: navdih posnoviti v besedi posnóvljen -a -o tudi posnovljèn -êna -o: posnovljene misli ♪
- prožíti in próžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: prožiti s snegom obtežene veje 2. z dotikom, sprostitvijo spravljati a) v delovanje: prožiti alarmne naprave / prožiti fotografski aparat / prožiti puške / prožiti strele streljati b) v gibanje, premikanje: prožiti hlode po drči; plazovi se prožijo / prožiti puščice 3. knjiž., ekspr. vzbujati, povzročati: taka doživetja prožijo v človeku umetniški navdih 4. star. iztegovati: prožiti roke k materi ● star. prožiti komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; star. iz gradiva se proži zanimiva ugotovitev se kaže ♪
- rodíti -ím dov. in nedov. (ȋ í) 1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka // dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi / rodila mu je sina in hčer // spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča 2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže 3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj // dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate ● publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; žarg. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši rodíti se 1. priti iz rodil: ko se otrok rodi, navadno zajoka; rodil se je hitro // začeti živeti ob prihodu iz rodil: lani se je rodilo več dečkov kot deklic; rodil se je pred sto leti v Ljubljani / rodila sta se jima sin in hči / mladiči nekaterih živali
se rodijo slepi in goli // po rojstvu izhajati, izvirati: rodil se je delavcu; roditi se v kmečki hiši 2. ekspr. nastati, pojaviti se: na oceanu se je rodil nov otok; naša posvetna poezija se je rodila v drugi polovici l8. stoletja / zapisoval je misli, kakor so se mu rodile / opisovati razmere, v katerih se je rodilo društvo je bilo ustanovljeno; po viharni noči se je rodilo sončno jutro je nastopilo, bilo; njegova prva povest se je rodila v štirinajstih dneh je bila napisana; televizija se je rodila v Ameriki izumili so jo // z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njimi se je rodila ljubezen, napetost ● ekspr. tak človek se še ni rodil takega človeka ni; rodil se je zaželen starši so si ga želeli; roditi se iz ljubezni biti otrok ljubečih se staršev; ekspr. ta misel se je rodila v njegovi glavi on si je to izmislil; roditi se v zakonu biti zakonski otrok; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima
ugodne življenjske razmere; ekspr. prezgodaj se je rodil, da bi to uresničil razmere, okoliščine še niso primerne; rodil se je (kot) revež njegovi starši so bili brez premoženja; počuti se, kot bi se na novo rodil popolnoma prerojenega; ekspr. tresla se je gora, rodila se je miš veliko prizadevanje je dalo nepomemben rezultat; ekspr. pesnik se rodi pesniški dar je prirojen rodèč -éča -e: rodeča ženska; rodeče se želje; slabo rodeče drevo rôjen -êna -o 1. deležnik od roditi: rojen je bil v delavski družini; Franc Kovač, rojen [roj.] leta tisoč devetsto; v trenutku rojena svetloba; prezgodaj rojeni otroci / rojen je v znamenju bika / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Zore, rojena [roj.] Dolenc ∙ ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče 2. ekspr., navadno v povedni rabi ki ima veliko mero sposobnosti, lastnosti za kaj: on je rojen za pilota / ni bil rojen za meščansko življenje ni se mogel prilagoditi meščanskemu
življenju; bil je kakor rojen za to vlogo 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: je rojen govornik, pesnik / njegov oče je rojen Ljubljančan ♪
- sòustvarjálka -e [u̯k in lk] ž (ȍ-ȃ) ženska oblika od soustvarjalec: menil je, da bi mogla biti ona navdihovalka in soustvarjalka njegove poezije ♪
- teozofíja -e ž (ȋ) 1. rel. nauk o dojemanju božanstva na osnovi nadnaravnega navdiha, razsvetljenja, skrivnostnih neposrednih stikov: elementi teozofije pri grških, nemških filozofih; teozofija, misticizem in okultizem 2. filoz. na taki osnovi temelječ nauk o božanski resnici, katere ostanke vsebujejo vse vere, o razvoju s ponovnimi utelešenji in o enakosti vseh ljudi: krožek za proučevanje teozofije; teozofija in antropozofija ♪
- trenúten -tna -o prid. (ȗ) 1. ki traja zelo kratek čas: trenuten uspeh; trenutna nepazljivost; trenutna veselost, zadrega; trenutno nesoglasje, zadovoljstvo; navdušenje, olajšanje je bilo le trenutno 2. ki je, obstaja v trenutku, času govorjenja: ugotoviti trenutni položaj; oblačiti se po trenutni modi; delati v skladu s trenutnimi potrebami; trenutne vremenske razmere; trenutno stanje bolnika je zadovoljivo / trenutni ugled; knjiž. trenutni upravitelj sedanji // ki nastopi v trenutku, nenadoma: ravnati se po trenutnem navdihu; trenutna misel; močna trenutna svetloba / trenutna smrt ◊ elektr. trenutni kontakt kontakt, ki odpre ali zapre tokokrog samo za kratek čas; fiz. trenutna hitrost izstrelka; trenutna vrednost količine vrednost od časa odvisne količine ob določenem času trenútno prisl.: trenutno ga je obšla slabost ∙ trenutno je vojak zdaj; tega trenutno
nimamo na zalogi v tem trenutku, zdaj ♦ lingv. trenutno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža trenutnost dejanja ♪
- ustvarjálen -lna -o prid., ustvarjálnejši (ȃ) nanašajoč se na ustvarjanje: bil je ustvarjalna osebnost; v sestavljanju spisov je ustvarjalnejši od sošolcev; pesniško, tehnično ustvarjalen / ustvarjalna moč, sposobnost; ustvarjalne sile našega ljudstva / ustvarjalni navdih; knjiž. ustvarjalni nemir; ustvarjalna domišljija; ustvarjalna napetost / ustvarjalni proces / ustvarjalna kritika; ustvarjalno delo, mišljenje / ustvarjalne igre / to so bila njegova najbolj ustvarjalna leta; umetnikovo ustvarjalno obdobje ustvarjálno prisl.: ustvarjalno sodelovati; pridobljeno znanje ustvarjalno uporabiti; ustvarjalno dejaven ♪
- véščost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost veščega človeka: občudovati veščost koga; pridobiti si veliko veščost; veščost v igranju, zapeljevanju / strokovna, umetniška veščost / v njegovih pesmih je preveč veščosti in premalo navdiha ♪
1 26 
