Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nasprotnost (11) 
- nasprótnost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nasprotnega: nasprotnost interesov, pojavov; nasprotnost stališč / nasprotnosti med naprednimi prizadevanji nasprotja ♪
- antinomíja -e ž (ȋ) knjiž. nasprotnost, protivnost med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama, protislovje: avtor si predstavlja svet v izrazitih kontrastih in antinomijah; človeške, razredne antinomije; nerazrešljive antinomije; antinomije v družbi ♦ filoz. protislovje logičnega zakona s samim seboj ♪
- de... predpona v sestavljenkah 1. za izražanje nasprotnosti tega a) kar je pomen osnovne besede: dehumanizacija, demilitarizacija; denacionalizirati b) kar pomeni beseda z drugačno predpono: defenziva, degresija 2. za izražanje odstranjevanja, smeri proč, stran: depilacija, deratizacija; degažirati ♪
- dez... predpona v sestavljenkah za izražanje a) nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: dezorganizacija, dezorientacija; dezinficirati b) odstranjevanja, smeri proč, stran: dezinsekcija, dezodoracija ♪
- dis... predpona v sestavljenkah 1. za izražanje a) nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: disharmonija, diskvalificirati, dispariteta b) manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: diskontinuiteta 2. za izražanje deljenja in širjenja na različne strani: dislokacija ♪
- kontrárnost -i ž (ȃ) knjiž. nasprotnost: kontrarnost pojavov ♪
- kontrástnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost kontrastnega, nasprotnost: kontrastnost tonov / tudi v tem ciklu prevladuje čustvena kontrastnost ♪
- kontrovêrza -e ž (ȇ) knjiž. nasprotje, nasprotnost: navedel je glavne kontroverze v sodobni psihologiji / usodna kontroverza med umetnikom in gledalcem // spor, prepir: delo je povzročilo ostre znanstvene kontroverze ♪
- protislóvje -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje: v knjigi je več protislovij / priti v protislovje z lastno trditvijo 2. nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama: odpravljati, reševati protislovja; človek je poln protislovij; protislovja sodobne družbe; protislovje med željami in potrebami / dialektično protislovje ◊ filoz. protislovje odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama; načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; soc. enotnost protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih ♪
- protívnost -i ž (ȋ) star. nasprotnost: protivnost stališč / kazati protivnost in sovraštvo do tujca nasprotovanje ♪
- raz... predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z
drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod ♪