Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

naskrivaj (57)


  1.      naskrivàj  in na skrivàj prisl. (ȁ) 1. izraža, da se dejanje dogaja okolici neopazno: naskrivaj oditi; naskrivaj prisluškovati, se zbirati / naskrivaj se ozreti 2. redko izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito; natihem: naskrivaj mu je žal, da se ni bolj potrudil ♪
  2.      izgíniti  -em in zgíniti -em dov. (í ȋ) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postati neviden, neopazen: nekatere barve na sliki so izginile; madež še ni čisto izginil / voda s poplavljenega področja je izginila / znaki bolezni so izginili / pastirske koče so izginile pod snegom // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati neviden: letalo izgine v daljavi, za oblaki; izginiti v množici, med drevjem / ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči / ekspr. izginila sta v vežo (hitro) vstopila; sonce je izginilo za goro je zašlo / pot je izginila v grmovju 2. prenehati biti, obstajati: napetost je kmalu izginila; nesoglasja med njimi so izginila / razlike v gledanju so izginile / ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji bodo kmalu izginili / jadrnice so izginile iz pomorskega prometa 3. nav. ekspr. zapustiti prostor, kraj, navadno naskrivaj: fant se je sprl in izginil; izginil je iz hiše, ne da bi ga kdo opazil; izginiti brez besede, sledu; izginiti kot duh, kot kafra; izginil je, kot bi se bil v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano / izginiti z doma / kot ukaz: izgini; da mi pri priči izgineš 4. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: iz trgovine je izginila velika količina blaga; v zadnjem času je izginilo več avtomobilov / kam je izginil moj svinčnik kdo ga je vzel; kam sem ga založil 5. zastar. miniti, preteči: medtem je izginilo nekaj dni ● ekspr. vsa kri mu je izginila z obraza prebledel je; ekspr. meso je kar izginilo v njihovih želodcih hlastno, v hipu so ga pojedli; ekspr. omagal je in izginil pod vodo se je potopil, utonil; prim. izginul ♪
  3.      izgínjati  -am in zgínjati -am nedov. (í) 1. z manjšanjem obsega, intenzivnosti postajati manj viden, manj opazen: barve bledijo in izginjajo / voda s poplavljenega področja izginja / ekspr. tla kar izginjajo pod nesnago // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati manj viden: letalo izginja za oblaki / cesta izginja v megli 2. približevati se koncu obstajanja: napetost, strah polagoma izginja / razlike v gledanju izginjajo // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: stare besede izginjajo; nekateri običaji izginjajo 3. nav. ekspr. zapuščati prostor, kraj, navadno naskrivaj: za cele dneve je izginjal 4. nav. 3. os., evfem. biti večkrat ukraden, vzet: opazili so, da izginja les iz skladišča izginjajóč in zginjajóč -a -e: izginjajoči običaji ♪
  4.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
  5.      izmázati  -mážem tudi zmázati zmážem dov., izmázala in izmazála tudi zmázala in zmazála (á ȃ) pog., ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: na sodišču ga je izmazal; on se bo že izmazal; izmazal se je brez kazni; izmazati se iz zadrege; dobro, poceni, srečno se izmazati / pri padcu se je izmazal samo z nekaj praskami dobil je samo nekaj prask izmázati se tudi zmázati se naskrivaj, neopazno oditi: fant se je neopazno izmazal iz sobe; prim. zmazati ♪
  6.      izmíkati  -am tudi zmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval // evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko ● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči izmíkati se tudi zmíkati se 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega ● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati ♪
  7.      izmúzati se  -am se dov. (ū) star. naskrivaj, neopazno oditi; izmuzniti se: izmuzati se iz hiše, skozi luknjo; prihuljeno se je izmuzal na dvorišče ♪
  8.      izmúzniti se  -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti ● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se ♪
  9.      izslíniti se  -im se dov. (í ȋ) slabš. naskrivaj, neopazno oditi: otrok se je izslinil iz sobe ♪
  10.      izvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  11.      kováti  kújem nedov., kovál (á ú) 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev / kaznjence kovati v verige uklepati 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček // sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo // redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna ● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo ♪
  12.      krádoma  prisl. (ȃ) knjiž. skrivaj, naskrivaj: kradoma oditi, priplaziti se / kradoma se ozreti, pogledati / ekspr. od gozda se kradoma spušča tema komaj opazno, počasi ♪
  13.      kulísa  -e ž (ȋ) na okvir napeta, poslikana tkanina, ki omejuje odrski prostor in predstavlja del prizorišča: na oder so postavili kulise; stopiti za kuliso; mesto je bilo videti kot velika pisana kulisa / kulisa te komedije je bil trg; pren. med kulisami življenja se odvija moderna človeška komedija // nav. mn., ekspr. kar zakriva resnično podobo, stanje česa: ograditi se s kulisami; vse je bilo le varljiva kulisa ● ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. narediti kaj za kulisami naskrivaj ◊ gled. kaširati kulise z nanašanjem lahkih materialov na gladko površino kulis doseči plastičnost; rad. zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; teh. kulisa del mehanizma, ki z žlebom, izrezom določa gibanje vzvoda, droga; vrtn. parkovna kulisa rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor ♪
  14.      mŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. nav. 3. os. priti v stanje mrka: v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila / ekspr. svetloba je mrknila potemnela; pren., ekspr. njegova slava je mrknila 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: pustolovski duh še ni mrknil; nasmeh na licih mu je mrknil // pog. naskrivaj, neopazno oditi: po večerji je mrknil iz hiše; mrknil je v Ameriko; po tem je nekam mrknil 3. knjiž. postati mrk, nerazpoložen: po teh besedah je mrknila in se umaknila; ob pogledu nanje je mrknil / obraz mu je mrknil ● ekspr. žarnica je mrknila ugasnila; ekspr. mrkniti z očmi po čem na hitro, skrivaj pogledati; prim. mrkel ♪
  15.      múzati se  -am se nedov. (ū) 1. s prikritim smehom, z določenim izrazom kazati hudomušen odnos do česa: vsa družba se je muzala ob teh besedah; muzal se je njegovim dokazom; pomenljivo, skrivaj, tiho so se muzali // imeti, kazati hudomušen odnos do česa sploh: sosedje so se muzali ob njegovih brezuspešnih ženitnih poskusih 2. nar. naskrivaj, neopazno odhajati: po vrsti so se začeli muzati iz hiše / počasi se je muzal mimo 3. nar. drgniti se: pes se mu je začel muzati ob koleno muzáje se: muzaje se si je gladil brado muzajóč se -a -e: muzajoč se je poslušal prepir; muzajoči se obrazi ♪
  16.      naplêsti  -plêtem dov., naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla (é) 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla / naplesti več vencev 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil ∙ ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem ♪
  17.      naplétati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila / napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu ● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala ♪
  18.      naredíti  -ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati / narediti šotor postaviti / iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo / narediti stopnicam ograjo // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati / deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale / toča je naredila dosti škode // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi ◊ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo naredíti se 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo narejèn -êna -o 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega ♪
  19.      naskrív  prisl. (ȋ) star. skrivaj, naskrivaj: naskriv izginiti; naskriv poizvedovati, pošiljati poročila ♪
  20.      naskrívoma  prisl. (ȋ) star. skrivaj, naskrivaj: naskrivoma se vrniti / naskrivoma pogledovati ♪
  21.      nasnováti  -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano ♪
  22.      odkrásti se  -krádem se dov., stil. odkràl se odkrála se (á ȃ) nav. ekspr. brez šuma, pritajeno oditi: po prstih se odkrasti iz hiše; odkradel se je mimo njega / čoln se je odkradel od brega tiho odplaval // naskrivaj, neopazno oditi: nekateri so se že odkradli domov ♪
  23.      odnêsti  -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir // z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan ● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari ♪
  24.      odpeljáti  -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: ranjenca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina // vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis 2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali odpeljáti se ekspr. odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: orla sta se odpeljala nad prepade odpelján -a -o: pripeljano in odpeljano blago ♪
  25.      odtihotápiti  -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. naskrivaj, neopazno odnesti: odtihotapiti zavoj v avto odtihotápiti se naskrivaj, neopazno oditi: odtihotapiti se iz hiše; po prstih se odtihotapiti; odtihotapiti se v sobo ♪

1 26 51  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA