Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nared (276-300)


  1.      jáma  -e ž (á) 1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame; kopati, narediti, zasuti jamo; pasti, stopiti v jamo; jame od bomb; jame za sajenje dreves // nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah 2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib; raziskovati jame; spustiti se v jamo; skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama 3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo // teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama // nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama 4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo; spustiti se v jamo; zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku // s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami 5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob: izkopati komu jamo; spustiti krsto v jamo; zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami 6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov; pren. jama greha, hudodelstva ● ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti ◊ geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila ♪
  2.      jámica  -e ž (á) manjšalnica od jama: a) delati, kopati jamice; porivati frnikole v jamico; okrogla, plitva jamica b) ob smehu se ji delajo v licih jamice; oči so mu izstopile iz jamic parnih votlin pod čelom, v katerih so oči; jamica na bradi / narediti jamico v testo c) počiva v hladni jamici ● ekspr. od presenečenja so mu hotele oči skočiti iz jamic zelo je izbuljil oči ◊ anat. sklepna jamica vbočeni konec kosti v sklepu; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zool. vohalna jamica vohalni organ z vohalnimi čutnicami na tipalnicah in pipalkah žuželk ♪
  3.      jármovka  -e ž (á) 1. nar. dolenjsko obroč, zanka na jarmu za oje; gož: vtakniti oje v jarmovko 2. les. ročna žaga z jarmom: jarmovke in ločne žage 3. nav. mn., bot. alge, pri katerih se med celicama dveh osebkov naredi začasna vez zaradi oploditve, Conjugatophyceae ♪
  4.      jásen  -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja // knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči // knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna // nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli // podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito / navedite same jasne primere, zglede 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto // v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec // v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota // veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota // srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna ● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina jásno 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma / piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo / v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef // v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno ● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega ♪
  5.      jêrmen  -éna m, mn. stil. jerména s (é ẹ́) 1. trak z zaponko, navadno usnjen: odpel je jermene in snel sedlo; prišiti jermene k nahrbtniku; zapeti, zategniti jermen; narediti luknjice v jermen / čeladni jermen s katerim se pripne čelada; čelni jermen ki se daje na čelo; čezramni jermen; pasji jermen na katerem se vodi pes; jermen za hlače ki drži hlače v pasu // ozek trak iz usnja sploh: rezati jermene; splesti bič iz jermenov; prevezati z jermenom; jermen za brušenje britve / kupiti nove jermene za čevlje usnjene vezalke ∙ ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal 2. trak iz usnja ali iz močnega materiala s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: jermen gladko teče; mazati, napeti, sešiti, sneti, speti jermen; nadeti, natakniti jermen na jermenico; konopnen, usnjen jermen / gonilni ali pogonski jermen ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico ◊ lov. sledni jermen dolg pasji jermen, ki se uporablja pri iskanju obstreljene divjadi s psom; teh. členasti jermen narejen iz spetih koščkov usnja; dovajalni jermen za dovajanje obdelovanih predmetov v stroj; klinasti jermen ki ima trapezast prerez; ploščati jermen ki ima nizek in širok pravokoten prerez; vet. podrepni jermen ki se namesti vprežni živini pod rep ♪
  6.      jéza  -e ž (ẹ́) 1. močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje: ob pogledu na njihovo prizadetost ga je jeza kmalu minila; jeza ga obide, se mu poleže, ga premaga, ga prevzame; ekspr. jeza ga grabi, se mu izkadi, mu kopni, ga lomi, se mu ohladi, ga popade, mu prekipi, ga prime, ga razganja; premagati, zadrževati jezo; knjiž. brzdati, dušiti jezo; ekspr. hladiti si jezo s psovkami; ekspr. potlačiti, požreti jezo; pusti ga, sicer ga boš spravil v jezo; ekspr. onemogla, slepa jeza; izbruh jeze; bled od jeze; ekspr. je ves zelen od jeze; ekspr. pograbila ga je taka jeza, da bi vse razbil / govoriti brez jeze; raztrgati pismo od jeze; ekspr. jokati, peniti se, pihati od jeze; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze; ekspr. na vso jezo se ga je napil; v jezi kaj narediti, reči; z jezo delati jezno, nejevoljno / tedaj ga je popadla jeza: Dovolj vas imam // ekspr. kar je posledica takega čustva: čutiti gospodarjevo jezo; braniti otroka pred očetovo jezo 2. nav. ekspr. negativen, odklonilen odnos: kazati jezo; prizadeval si je potolažiti njihovo jezo; s to odločitvijo si je nakopal jezo domačih / hiral je v jezi do sina, na otroke; razšla sta se v jezi in sovraštvu; pren., knjiž. jeza usode 3. knjiž., ekspr. silovitost, divjost: jeza valov ● ekspr. jeza govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je jezen; ekspr. dati duška svoji jezi sproščeno izraziti svojo jezo; ekspr. hladiti si jezo na kom, nad kom z neprijaznim govorjenjem, ravnanjem s kom si pomirjati, zmanjševati jezo; ekspr. kuhati jezo na koga biti jezen nanj; ekspr. stresti, zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; star. s sosedovimi so si v jezi so sprti; nar. babja jeza babje pšeno; pog. je hitre, nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. ob taki surovosti ga je popadla sveta, star. pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; šalj. jeza škoduje lepoti ◊ rel. dan jeze sodni dan ♪
  7.      jêzik  -íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki // kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko / pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil // ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem / kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti // nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti / angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen // navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi // knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme ● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list ♪
  8.      jo  tož. od ona, rod. je, nav. ekspr. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: dobiti jo po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; jo že imam sem se že domislil; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh; ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; nizko prav nastavlja mu jo ga spolno zapeljuje, vabi; srečno jo je odnesel nič hudega se mu ni zgodilo; ti jo zmerom pogodiš, uganeš pravilno poveš, narediš; godci jo urežejo skladbo, pesem; zagosti jo komu napraviti nevšečnost, neprijetnost; zasoliti jo komu kaj neprijetnega povedati, napraviti; zavozil si jo napačno si naredil 2. pog., z nekaterimi glagoli izraža a) hojo: kresati, mahati, primahati jo; ubral jo je po bližnjici / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino b) tek, beg: brisati, odkuriti, odpetati, pocediti, popihati jo 3. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni je ženske, ki bi si to upala / v vzkliku glej jo navihanko; prim. ga, jih, on ♪
  9.      jòj  tudi jój medm. (ȍ; ọ̑) 1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: joj, kakšna nesreča; joj, vam je slabo? / joj, prejoj // izraža začudenje, presenečenje: joj, kako so jagode dobre; joj, koliko si naredil 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: joj, kako boli 3. v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, mučnost česa: če se ne vrneš pravi čas, bo joj / preklinjal je, da je bilo joj // z dajalnikom izraža veliko trpljenje, žalost: joj meni, vsi so me zapustili; star. joj si ga njim ♪
  10.      júnec  -nca m (ú) 1. mlad skopljen goveji samec: učiti junce voziti; par juncev; junci in telice // goveji mladič moškega spola: krava je povrgla junca 2. redko bik: gnati kravo k juncu 3. ekspr. močen moški: taka junca, pa ne bi mogla tega narediti // nizko neumen, omejen človek: kaj bi zameril juncu, saj tega ne razume ♪
  11.      kàj  čésa zaim., čému, kàj, čém, čím (ȁ ẹ̄) izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav: če se bo kaj spremenilo, mi sporoči; ali ti je še česa treba; dati, očitati komu kaj; nimaš se za kaj jeziti; dvomiti o čem / v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom: čuditi se čemu nenavadnemu; storiti kaj dobrega; očistiti z glicerinom ali s čim drugim // ekspr. izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo: nima kaj obleči; toliko se trudi, pa nima kaj pokazati; dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti / elipt.: naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu; kot vljudnostni odgovor pri zahvali »hvala!« »Ni za kaj« ● spreten kot le kaj zelo, močno; pog., ekspr. pa še kaj! izraža močno zavrnitev; ekspr. kaj takega! izraža veliko začudenje; ekspr. no, slišiš, (ali) bo že kaj brž povej; brž naredi; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; pog. stvar je sklenjena, tu ni kaj nič se ne da spremeniti; pog. hiša je lepa, ni kaj reči je zares lepa; ekspr. tam ni kaj vzeti tam so zelo revni; pog. ali je imela kaj z njim ljubezensko razmerje; nar. ne more vsemu kaj vsega narediti, opraviti; pog. ali ta obrtnik za kaj naredi dobro, solidno; evfem. bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi napravi samomor; evfem. njega se rado kaj prime krade; pog., ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam ♪
  12.      kákec  -kca m (ȃ) otr. blato, iztrebek: mama, kakec sem naredil / evfem. golobji, konjski kakec ♪
  13.      kakó  prisl. (ọ̄) 1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako // izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj 3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina; kako živo si ga predstavljam; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav // v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi 5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili ● ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; žarg., šol. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako ♪
  14.      kamnomèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. grad. plast večjih kamnov za utrditev brega, nasipa, opornika: narediti, položiti kamnomet 2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja ♪
  15.      kamufláža  -e ž (ȃ) voj. zakrivanje vojakov, vojaških objektov, navadno s prilagoditvijo okolici: dobra kamuflaža; kamuflaža bunkerja / narediti kamuflažo / za kamuflažo so jamo prekrili z vejevjem; pren., ekspr. ukvarjal se je s tihotapstvom, delavnico je imel le za kamuflažo // priprava, sredstvo za to: odstraniti z vozil kamuflažo ♪
  16.      kanál  -a m (ȃ) 1. cevast prostor pod zemljo za odvajanje odplak, vode od padavin: narediti kanal; betonski kanal; čiščenje kanala; smrad iz kanalov; izkopati zemljo za kanal / odtočni, odvodni, zbirni kanal / obcestni kanal obcestni jarek // cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja ali se povezuje: odmašiti kanal / dimni, zračni kanal 2. v zemljo narejena široka vdolbina za dovajanje, odvajanje vode: kanal povezuje reki / dovodni, namakalni kanal; kanal za izsuševanje / plovni kanal // morje med bližnjima deloma kopnega: otok loči od celine globok kanal / morski kanal 3. elektr. frekvenčno območje, po katerem oddaja določena postaja svoje signale: centrala ima več kanalov / žarg. ta kanal se je pokvaril, ne dela / komunikacijski kanal // položaj kanalnega preklopnika, ki omogoča televizijskemu sprejemniku sprejem določenih kanalov: vključiti tretji kanal; preiti s petega na šesti kanal 4. ekspr. način prenašanja, posredovanja, navadno česa tajnega, nedovoljenega: niso mogli odkriti kanala, po katerem so prihajale vesti; skriti kanali / organizirati kanal za ilegalno literaturo / poročila so dobivali po kanalih / vohunski kanali ◊ aer. vetrovni kanal vetrovnik; anat. kanal cevasti del organa, po katerem kaj prehaja ali se pretaka; hrbtenični kanal ki poteka skozi vretenca hrbtenice; nosni, sečni kanal; strojn. izpušni kanal v glavi valja za odvajanje plinov iz zgorevalnega prostora; teh. kanal prostor med loputami turbine ♪
  17.      kanelúra  in kanelíra -e ž (ȗ; ȋ) nav. mn., arhit. podolžni žleb, navadno na antičnem stebru: poškodovane kanelure / narediti kanelure na steni ♪
  18.      kapacitéta  -e ž (ẹ̑) 1. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini, zmogljivost: imeti kapaciteto; majhna, velika kapaciteta; kapaciteta skladišča je tisoč kubičnih metrov / kapaciteta ceste, pristanišča; kapaciteta ladje nosilnost; pren. umska kapaciteta // sposobnost obrata, tovarne, da naredi, proizvede določeno količino izdelkov: kuhinja je povečala svojo kapaciteto / premogovnik dela s polno kapaciteto 2. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, predelovalne kapacitete; izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih kapacitet / hotel je oddal vse proste kapacitete 3. ekspr. kdor zelo obvlada kako področje, zlasti znanstveno: on je velika kapaciteta; pri raziskavah sodelujejo same znane kapacitete; kapaciteta za biologijo ◊ elektr. kapaciteta akumulatorja sposobnost akumulatorja, izražena v množini elektrine, ki jo lahko odda; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; med. vitalna kapaciteta pljuč dihalna sposobnost pljuč, izražena v količini zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu ♪
  19.      káplar  -ja m (ȃ) v stari Jugoslaviji čin komandirja desetine ali nosilec tega čina, desetnik: kaplarji in naredniki ♪
  20.      kàr  čésar zaim., čémur, kàr, čémer, čímer [mǝr] (ȁ ẹ̑) 1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na njem, kar odbija; to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti; naredi, kar hočeš; mnogo je takega, kar moramo odklanjati; to je edino, s čimer se ne strinjam / elipt. stori, kar veš, da moraš / prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem; neprav. v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal česar ∙ ekspr. kar je, (to) je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. bo, kar bo izraža vdanost v usodo; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi 2. za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka: še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost; publ. tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel (in) s tem 3. s členkom izraža poljubnost stvari, pojava: zadovoljen bo s čimer (že) bodi; ekspr. poročen je s tisto igralko, ali kar že je; prim. karkoli, karsibodi ♪
  21.      kardinálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. knjiž. glaven, bistven: odkriti v drami kardinalne točke, ob katerih se dogajanje lomi / kardinalne strani neba / to dejstvo je kardinalnega pomena za razjasnitev nesoglasij 2. ekspr. zelo velik: narediti kardinalno napako ◊ mat. kardinalno število število, ki izraža moč množice ♪
  22.      kariêra  -e ž (ȇ) nav. ekspr. (hitra) uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: v tem poklicu se ji obeta kariera; zagotovljena ji je kariera tudi brez izobrazbe; s takšnim dejanjem si je samo pokvaril kariero / hitra kariera ∙ ekspr. narediti kariero uspeti // navadno s prilastkom delovanje, življenje glede na poklicno družbeno področje: začel je z advokatsko kariero; uspešna igralska kariera; za seboj ima razgibano politično, umetniško kariero; znanstvena kariera; dvomljiva kariera pevca / bil je še mlad in na začetku (svoje) kariere / kratkotrajna športna kariera ♪
  23.      karierístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na karieriste ali karierizem: narediti kaj iz karierističnih pobud / karieristični uradnik ♪
  24.      káša  -e ž (á) 1. jed iz oluščenega prosa: kuhati, mešati kašo; zabeliti kašo z maslom / češpljeva kaša v kateri so slive; mlečna kaša kuhana na mleku / nadevati klobase s kašo s kuhanim pšenom / prosena kaša // redko oluščena zrna nekaterih žit ali jed iz takih zrn sploh: oprati, prebrati kašo / ajdova kaša; ječmenova kaša ješprenj; (prosena) kaša pšeno 2. s prilastkom gosta jed iz pretlačenega krompirja, sadja, zelenjave: jabolčna kaša; sadna kaša; redko krompirjeva kaša krompirjev pire, pire krompir 3. nav. ekspr. mešanica iz zdrobljene, zmlete snovi in tekočine: narediti iz mavca gosto kašo / zmešati cement, pesek in vodo v kašo; pren. vse njegovo pisanje je dolgočasna kaša 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: to ti je bila kaša; potegniti, spraviti koga iz kaše; biti, znajti se v kaši / zabredli, zašli so v lepo kašo v zelo neprijeten, zapleten položaj / ne vmešavaj se v to kašo neprijetno, zapleteno zadevo ● star. ne bo več dolgo jedel kaše kmalu bo umrl; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; ekspr. lepo kašo nam je skuhal povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema ◊ gastr. ribana kaša kaši podobna jušna zakuha iz rezančnega testa; med. barijeva kaša raztopina barijevega sulfata, ki se da pacientu pri rentgenskem presvetljevanju, slikanju prebavne cevi; meteor. babja kaša babje pšeno ♪
  25.      kášta  -e ž (ȃ) 1. star. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča: peljati koga v kašto / izprazniti kašte 2. redko skladovnica (žaganega lesa), kopa: narediti kašto / zložiti deske v kašte 3. nar. obtežilni kamen (stiskalnice): Marsikje so plesali, ko so zmetali grozdje v naloženi koš in obesili kašto (I. Koprivec) ◊ grad. objekt, zložen navadno iz betonskih ali lesenih kosov in zapolnjen s kamenjem, zlasti za utrjevanje bregov ♪

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA