Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nared (1.166-1.190)


  1.      pordečíti  -ím dov., pordéči in pordêči; pordéčil (ȋ í) narediti kaj rdeče: kri mu je pordečila obvezo; pordečiti si lica pordečèn -êna -o: pordečene ustnice ♪
  2.      porédnica  -e ž (ẹ̑) poredna ženska: porednica se je veselo zasmejala; kako naj ukrotimo to porednico / kot nagovor kaj pa si spet naredila, porednica poredna ♪
  3.      porédnost  -i ž (ẹ́) lastnost porednega človeka: jezila jo je otrokova porednost / iz porednosti je to naredil / ekspr. sama porednost te je zelo si poreden // nav. mn. poredno dejanje: naveličal sem se tvojih porednosti; to so le otroške porednosti ∙ star. o njem ni nikoli slišala kakšne porednosti česa slabega ♪
  4.      porimljániti  -im dov. (á ȃ) narediti kaj rimsko, latinsko: porimljaniti osvojena ozemlja ♪
  5.      porjavíti  -ím dov., porjávil (ȋ í) narediti kaj rjavo: južno sonce mu je porjavilo kožo ♪
  6.      poročíti 1 -ím dov., poróčil (ȋ í) 1. po določenem postopku narediti, da postaneta moški in ženska pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: to je matičar, ki ju je poročil / na tem uradu jih veliko poročijo 2. ekspr. dati, oddati v zakon: oče jo je hotel poročiti s premožnim fantom 3. pog. poročiti se s kom: poročil je staro prijateljico; nobena ga ni hotela poročiti poročíti se postati pred družbo, javnostjo priznan kot mož ali žena koga: pred pustom se je z njo poročil; rada bi se poročila / poročiti se iz ljubezni / cerkveno, civilno se poročiti // nav. ekspr., s prislovnim določilom s poroko spremeniti življenjske okoliščine: poročiti se na dom; poročila se je na kmete, v mesto / dobro, slabo se poročiti poročèn -êna -o: poročen moški; sta že poročena; dve leti je bila poročena z njim / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Dolenc, poročena [por.] Zore ♪
  7.      poromániti  -im dov. (á ȃ) narediti kaj romansko: poromaniti deželo; prebivalstvo mest se je hitro poromanilo porománjen -a -o: poromanjena pokrajina ♪
  8.      portrét  -a m (ẹ̑) umetniška upodobitev osebe, oseb navadno s poudarkom njihove individualnosti: naslikati portret; portret je obesil na steno; družinski, ženski portret; portret starca / razstava portretov / Bergantov portret ki ga je naredil, naslikal Bergant; pren. duhovni, umetniški portret igralca, pisatelja // ekspr. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: to je najlepši ženski portret v njegovih romanih / dramatik je v svojih delih ustvaril veliko portretov ♪
  9.      porumeníti  -ím dov., poruménil (ȋ í) narediti kaj rumeno: čas je porumenil listine, zidove / knjiž. luna je s svojim svitom porumenila pokrajino ♪
  10.      porúsiti  -im dov. (ū ȗ) narediti kaj rusko: porusiti prebivalstvo; morala se je porusiti / porusiti ime ♪
  11.      porúšiti  -im, in porušíti in porúšiti -im dov. (ú ȗ; ȋ ú) 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: porušiti barako, bunker; potres je porušil velik del mesteca; hiša se je porušila / z bombardiranjem porušiti mesto; ekspr. naselje so do tal porušili; porušiti železniško progo razbiti, razdejati 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: porušiti ravnovesje v naravi; porušiti simetrijo; vsi upi so se mu porušili 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: porušiti teorijo / porušiti predsodke odpraviti ● publ. porušiti državni rekord preseči; strop se je porušil podrl, udrl porúšen -a -o: porušen most; zid je nekoliko porušen; požgane in porušene vasi; varnost in red sta bila porušena ♪
  12.      posadíti  -ím dov., posádil (ȋ í) 1. drugega za drugim vsaditi: posaditi drevje na vrtu; posaditi zelje / posaditi fižol, krompir / posaditi češnjo vsaditi // s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: posaditi vrt s sadjem 2. narediti, da kdo kam sede: posaditi koga na konja, v udoben stol; posaditi otroka na kolena, v naročje; posadil sem se na klop, za mizo / posaditi gosta na kavč, na svojo levico; posadili so nas v avtomobile in odpeljali / ekspr. na glavo je posadil klobuk dal // ekspr. položiti, vreči: posadil ga je na tla; poskusil ga je posaditi v sneg ● ekspr. posadili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; ekspr. posadili so ga za eno leto pod ključ zaprli so ga posajèn -êna -o: s trto posajeni hribčki; v skalnato pobočje posajene hiše ♦ gastr. posajeno jajce ocvrto jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom ♪
  13.      posamotáriti  -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane samotarski: razmere so ga posamotarile; po moževi smrti se je posamotarila / po napornem delu rad posamotari je rad krajši čas sam ♪
  14.      posében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja ◊ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji posébno 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet 2. izraža visoko stopnjo, mero a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno ♪
  15.      posedánjiti  -im [tudi sǝd] dov. (ā ȃ) knjiž. narediti kaj sedanje, stvarno: človek lahko posedanji preteklost in prihodnost / posedanjil je način pisanja basni posodobil ♪
  16.      pôsel  -sla [ǝu̯] m (ó) 1. nav. mn., navadno s prilastkom celota del, opravil v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo zadolžen: sam vodi vse bančne, blagajniške, trgovske posle; kreditni, plačilni posli / dekanski, državniški posli; opravljati razredniške, tajniške posle biti razrednik, tajnik / sklepati posle; komisijski posli prodajanje ali kupovanje za določeno drugo osebo / ekspr. to so tvegani, umazani posli ♦ polit. odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva 2. nav. ekspr. dejavnost, navadno gospodarska, za pridobivanje materialnih dobrin: posel jim uspeva; dober, donosen posel / narediti, razdreti posel kupčijo / privatni posel / na svoj posel se dobro razume 3. nav. ekspr. delo, opravilo: določil je vsakemu svoj posel; lahek, neprijeten, vsakdanji posel / lotiti se posla / ženski posel / z njim nočem imeti nobenega posla opravka; imeti posla s strupi ukvarjati se z njimi / šel se je učit mizarskega posla mizarske obrti // delo, zaposlitev: dobiti nov posel; biti brez posla / postranski posel 4. nav. mn., nekdaj najeta oseba na večjem posestvu, graščini za pomoč pri delu, strežbi: imeti veliko poslov; gospodar je bil s posli grob; kmečki posli; prostori za posle ● ekspr. posel je posel izraža, da čustva ne morejo vplivati na denarna, poslovna vprašanja; ekspr. ne vmešavaj se v moje posle ne rešuj mojih problemov, vprašanj; star. spet bo imel precej posla, da jo bo prepričal zelo se bo moral truditi ♪
  17.      posíliti  -im dov. (í ȋ) 1. prisiliti žensko k spolnemu občevanju: vojaki so strgali obleko z nje in jo posilili; hotel jo je posiliti 2. ekspr. prisiliti h kakemu dejanju sploh: posilili so ga, da je vse pojedel; moral se je posiliti, da je vprašal / svojci so ga posilili v ta zakon / posilili so ga z nekim slabim vinom da je pil slabo vino // z oslabljenim pomenom izraža prisilni začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: posilil jo je kašelj, smeh / tako govorjenje ga posili k bruhanju / skoraj so jo posilile solze skoraj je začela jokati / posilil jo je spanec zaspala je 3. ekspr. narediti kaj, kar ni v skladu z bistvenimi značilnostmi česa: s temi poskusi so naravo grdo posilili / posiliti stare predele mesta z modernimi bloki / včasih posili resnico jo pove, prikaže po svoje posíliti se redko vsiliti se: spet se ji je posilil tisti mučni prizor / smehljaj se mu posili posíljen -a -o: posiljen pogovor, smeh; mladoletna je bila posiljena; to ihtenje ni bilo posiljeno ∙ ekspr. posiljeno veselje nepristno, narejeno ♦ gastr. posiljeno zelje jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja; prisl.: posiljeno se smejati; sam.: v njegovih pesmih ni nič posiljenega ♪
  18.      poskóbljati  -am dov. (ọ̑) 1. s skobljanjem narediti gladko, ravno: desko je nato poskobljal 2. s skobljanjem odstraniti: poskobljati ožgana mesta na odlagalnem pultu poskóbljan -a -o: dobro poskobljane deske ♪
  19.      poskúsiti  -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti 2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti 3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: novo cepivo so poskusili na živalih / poskusiti uporabnost nove iznajdbe 4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni ● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali / poskusil se je tudi kot dramatik ♪
  20.      poskúšati  -am tudi poizkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno; poskušala se je vesti naravno / elipt.: otrok poskuša prve korake; najprej je poskušal zlepa b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskušal je gibati s prsti, hoditi / poskušal je močna železna vrata, ali se dajo odpreti 2. delati kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti: poskušal je žice, če so dovolj napete 3. delati kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskušati zdravilo na ljudeh / ekspr. hodili so poskušat zdravilno moč vrelca preizkušat / poskušati vina pokušati poskúšati se tudi poizkúšati se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: poskuša se v pesništvu / poskušal se je tudi kot dramatik, igralec / v ribniku so se poskušale prve žabe so se oglašale poskušajóč tudi poizkušajóč -a -e: padel je, poskušajoč zaustaviti sovražno enoto ♪
  21.      poslánstvo  -a s (ȃ) 1. kar je komu zaupano, da naredi, opravi v korist določene širše skupnosti, navadno v meddržavnih odnosih: svoje poslanstvo je uspešno opravil / kmalu bo konec mojega poslanstva; njegovo poslanstvo je bilo strogo zaupno / poslanstvo se še ni vrnilo odposlanstvo, odposlanci 2. nav. ekspr., s prilastkom kar je smisel, bistvo dejavnosti, obstoja koga: zavedati se svojega poslanstva / kulturno poslanstvo gledališča / zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda 3. redko poslaništvo: osebje poslanstva ● ekspr. veliko mu je do poslanstva do funkcije poslanca ♪
  22.      posláti  póšljem dov., pôšlji pošljíte (á ọ́) 1. narediti, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom: poslati brzojavko, pismo; naročene knjige so jim že poslali; poslal ji je rože / poslati prošnjo komisiji / poslati pomoč ponesrečenim / poslati sporočilo sporočiti / poslati knjigo po kurirju, po pošti / poslati delo v oceno 2. izraziti željo, zahtevo a) navadno s prislovnim določilom da kdo odide kam, navadno z določeno nalogo, z določenim naročilom: poslal ga je ven; tja smo poslali delegacijo; poslati otroka v trgovino po mleko in kruh / poslati enoto v boj; poslal ga je v izvidnico / otroke je poslala spat; poslali so ga na zdravljenje / oče ga je poslal v šole ga je šolal b) v zvezi s po da kdo pride h komu: poslala je ponj; poslati so morali po zdravnika / poslati po pomoč 3. ekspr. izraziti svoja čustva, razpoloženje, navadno z gibom, pogledom: z roko ji je poslal poljub / poslala mu je zapeljiv pogled ● publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; ekspr. poslati komu kroglo v glavo ustreliti ga; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; evfem. poslati koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; publ. podjetje je poslalo na trg nov izdelek dalo v prodajo; ekspr. lahko te pošljem po cigarete si mlajši; ekspr. poslali so ga po kostanj v žerjavico opraviti je moral nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; publ. poslati sporočilo v eter, po etru sporočiti po radiu; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; pog. poslati most v zrak minirati ga; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo poslán -a -o: zavitek je že poslan; na pomoč poslana četa; po pošti poslano pismo ♪
  23.      poslédica  -e ž (ẹ̑) navadno s prilastkom stvar glede na tisto, iz česar izhaja: predvideti posledice; to dejanje bo imelo hude, neprijetne posledice; kajenje bo imelo zanj nepopravljive posledice; bal se je vseh posledic / odstraniti posledice potresa; krediti bi omilili posledice poplav; čutiti posledice vojne / dolgotrajna lakota lahko pusti posledice na človeku / bolezen je posledica nehigieničnih razmer / ni pomislil na posledice, ki bi lahko nastale / prometne nesreče s težkimi, trajnimi posledicami / ekspr. naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel // rezultat, dosežek: šolska reforma je imela dobre in slabe posledice / delitev dela in rast tehnike sta imela za posledico razvoj rokodelstva ● publ. izvajati posledice zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov; pisar., redko v izogib posledicam da se izogneno posledicam ♪
  24.      poslíkati  -am dov. (ȋ) 1. izdelati, narediti slike: katedralo je poslikal znan slikar; poslikati steklo, strop; steno je poslikal z lovskimi prizori / ekspr. veke je zeleno poslikala pobarvala 2. pokriti (stene) z barvo, vzorcem: soboslikar je poslikal sobo 3. pog. fotografirati: otroka so poslikali z vseh strani; poslikal je vse, kar se mu je zdelo zanimivo / ves film je že poslikal posnel, porabil poslíkan -a -o: poslikana panjska končnica ∙ ekspr. poslikana ženska našminkana, naličena ♪
  25.      poslovániti  -im dov. (ā ȃ) narediti kaj slovansko: poslovaniti srednjo Evropo / priseljence so sčasoma poslovanili / poslovaniti ime ♪

   1.041 1.066 1.091 1.116 1.141 1.166 1.191 1.216 1.241 1.266  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA