Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

napota (2)

1.      napóta  -e ž (ọ̑) 1. navadno v zvezi delati napoto, biti v napoto, za napoto s prisotnostjo povzročati, da kdo ne more opravljati svojega dela ali da ga opravlja težje, počasneje: glej, da jim ne boš delal napote; nikomur noče biti v napoto; ekspr. samo za napoto je pri hiši / knjige mu delajo samo napoto / plašč mu bo pri hoji v napoto ga bo oviral pri gibanju ∙ ekspr. stopite stran, da ne bo napote da ne boste ovirali drugih; ekspr. včasih sem sam sebi v napoto slabe volje, nerazpoložen; pog., ekspr. vse mu hodi v napoto povzroča težave; mu je odveč 2. star. ovira, zapreka: odstraniti napoto s ceste; naleteti na napoto ♪
2.      napótje  -a s (ọ̑) napota: delati napotje; vsem je v napotje / star. odstraniti kamenje in drugo napotje ovire, zapreke ♪