Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

napa (251-275)


  1.      hoplít  -a m (ȋ) pri starih Grkih težko oborožen vojak pešec: napad hoplitov ♪
  2.      hraníti  in hrániti -im, in hrániti -im nedov. (ȋ á ā; á ā) 1. dajati komu hrano: mati hrani otroke; hraniti lačne; čebele hranijo ličinke; hraniti dojenčka iz steklenice; ranjenec je okreval in se že sam hrani / umetno hraniti bolnika dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri / hraniti živino krmiti; pren. z branjem hraniti domišljijo 2. knjiž., redko preživljati, vzdrževati: vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče; hranijo se s poštenim delom / vznes. hranila ga je domača zemlja 3. knjiž., redko dajati čemu potrebno energijo: hraniti stroje z nafto / radio so hranile baterije napajale hraníti se in hrániti se navadno v zvezi s s, z jesti, uživati: hijene se hranijo z mrhovino; ptice se hranijo z žuželkami; hraniti se z rastlinsko hrano / hraniti se v menzi, doma / rastlina se hrani iz zemlje vsrkava hranilne snovi; pren., knjiž. literatura se hrani ob dediščini preteklosti hranèč -éča -e: otroka sta hodila po gozdu, hraneč se z jagodami; hraneča tekočina hránjen -a -o: otroci so dobro, slabo hranjeni; hranjen z mlekom ♪
  3.      hŕbet  -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ◊ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom ♪
  4.      húd  -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
  5.      hurá  medm. (ȃ) izraža spodbudo pri napadu, navdušenje nad uspehom: hura, v napad; na vrhu smo, hura // v zvezi s hip izraža (angleški) mornarski pozdrav: »Hip, hip!« »Hura!«; sam.: sprejeli so ga s trikratnim hura; neskl. pril.: hura klici ♪
  6.      ideálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država ◊ fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo ♪
  7.      ígra  -e ž (ȋ) 1. glagolnik od igrati: a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra c) igra na violino je ni motila / klavirska igra č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi / pog. šli so se različne igre 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči ● publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir ♪
  8.      igrálčev  -a -o [u̯č] prid. (ȃ) nanašajoč se na igralce: igralčev nastop v komediji; igralčeva mimika / to je bila igralčeva druga osebna napaka v tej tekmi / igralčevi prsti so nervozno mešali karte ♪
  9.      igrálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor se ukvarja, navadno poklicno a) z gledališko dejavnostjo: biti, postati igralec; dober, slab, znamenit igralec / dramski, filmski, gledališki igralec; igralec v lutkovnem gledališču / odlični amaterski igralci b) z določenim skupinskim športom: igralec v državni košarkarski, nogometni reprezentanci / že vrsto let je teniški igralec / amaterski, profesionalni igralci 2. kdor umetniško poustvarja dramske like: v tej predstavi so vsi igralci zelo dobro igrali; maskirati igralca; gledalci in igralci / glavni ki igra glavno, stranski igralec ki igra stransko vlogo 3. kdor je dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: v finalni tekmi so domači igralci zmagali; zaradi grobe igre so igralca izključili / nasprotni igralci; rezervni igralci 4. kdor se udeležuje kake dejavnosti, navadno za razvedrilo, zabavo: vsi igralci so stopili v krog; eden od igralcev je moral počepniti; goljufiv igralec / hazardni igralec; igralec na srečo // ekspr. kdor se pretvarja, hlini: znal je ostati igralec; bil je rojen igralec ◊ gled. karakterni igralec ki igra karakterne vloge; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; vezni igralec ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu ♪
  10.      improvizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. posredovati, poustvarjati kaj brez priprave, načrta: improvizirati govor; improvizirati na klavirju / zna odlično improvizirati / ni igral po notah, marveč je improviziral / ekspr. za pouk se ni dosti pripravljal, ampak je v razredu kar improviziral // narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne z ustreznim materialom: iz navadnih desk so improvizirali mizo; improvizirati nosilnico; improvizirati oder // ponazoriti, uprizoriti: improvizirati gašenje požara; improvizirati napad na mesto improvizíran -a -o: improviziran podstavek; improvizirana igra, oddaja; slavje je bilo improvizirano ♪
  11.      indicírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., redko nakazovati, napovedovati, opozarjati: razlike v rezultatih indicirajo tehnično napako ♦ strojn. indicirati stroj posneti indikatorski diagram; teh. indicirati plin ugotoviti prisotnost določenega plina v plinski zmesi indicíran -a -o: indiciran gospodarski razvoj ♦ med. indicirani splav iz zakonitega razloga dovoljeni splav; indicirano zdravilo zdravilo, ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni; strojn. indicirano delo delo, ki se izračuna na podlagi indikatorskega diagrama ♪
  12.      infanteríja  -e ž (ȋ) zastar. pehota: napadla je infanterija; motorizirana infanterija / vojake je služil pri infanteriji ♪
  13.      informácija  -e ž (á) 1. kar se o določeni stvari pove, sporoči; obvestilo, pojasnilo: dati, dobiti informacijo; iskati informacije; imeti dobre, zanesljive informacije; napačna informacija; zahtevali so natančne informacije o bolnikovem zdravstvenem stanju; vir informacij / informacija o dogodku je bila nepotrebna informiranje // mn. celota vednosti o določeni dejavnosti ali področju, namenjena javnosti, podatki: turistične, železniške informacije; izmenjava informacij; oddelek za informacije / radijske, televizijske informacije poročila 2. elektr. množica vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik sprejme ali po obdelavi izda: brati, hraniti informacijo; informacijo sestavlja šestdeset bitov / izhodna, vhodna informacija 3. mat. mera za ugotavljanje negotovosti o izidu poskusa: nastanek, uporaba informacije / teorija informacije teorija, ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij ◊ biol. dednostna informacija ♪
  14.      informíranje  -a s (ȋ) glagolnik od informirati: dobro, napačno informiranje; informiranje javnosti o spremembah v gospodarstvu; način, sredstva informiranja ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih ♪
  15.      informírati  -am dov. in nedov. (ȋ) dati informacijo; obvestiti, pojasniti: svojce so informirali o bolnikovem stanju; dobro, napačno, slabo informirati / članek je izčrpno informiral srednješolce o pogojih za vpis na posamezne fakultete informírati se dobiti informacijo: večkrat se je informiral, kako je s sinom v šoli; o zadevi se je informiral pri advokatu se je dal poučiti informíran -a -o: o problemu je bil dobro informiran ♪
  16.      iniciatíva  -e ž (ȋ) kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda, spodbuda: predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference; pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj; osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke // knjiž. prizadevanje, težnja po delovanju: ne kaže dovolj iniciative; utesnjevati iniciativo / publ. razvijati iniciativo ljudskih množic ● žarg., šport. po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev so postali boljši, so začeli voditi; žarg., šah. beli ima iniciativo je boljši, vodi; publ. privatna iniciativa gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov ◊ jur. zakonodajna iniciativa pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb ♪
  17.      inkriminírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. obdolžiti, obtožiti: avtor inkriminira v svojem članku več oseb ♦ jur. določiti s kazenskim zakonom, da je kako dejanje kaznivo dejanje inkriminíran -a -o 1. deležnik od inkriminirati: inkriminirana oseba / inkriminirano dejanje 2. napaden, grajan: inkriminirani članek; inkriminirana trditev ♪
  18.      inscenírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. gled. narediti načrt za likovno opremo prizorišča v gledališču ali filmu: delo je insceniral znani arhitekt / opero so inscenirali s sodobnimi igralskimi prijemi uprizorili, izvedli 2. nav. slabš. izvesti, realizirati naprej pripravljen javen dogodek, uprizoriti: inscenirati demonstracije, incident, proces insceníran -a -o: insceniran napad na poslaništvo; domiselno inscenirana predstava ♪
  19.      insúlt  -a m (ȗ) knjiž. napad, razžalitev: vsi so imeli njegove besede za insult; oseben, podel insult ♦ med. epileptični insulti epileptični napadi ♪
  20.      insultírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. napasti, razžaliti: nasprotniki so ga javno insultirali ♪
  21.      intelektuálstvo  -a s (ȃ) knjiž. sloj intelektualcev, intelektualci: v članku je napadel intelektualstvo ♪
  22.      interpretácija  -e ž (á) 1. delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje: podati interpretacijo pesmi; nepravilna interpretacija predpisa / estetska, stilna interpretacija literarnega dela / Prešernove pesmi v Kidričevi interpretaciji / publ.: to je napačna interpretacija društvenega delovanja; po taki interpretaciji problema ni pričakovati izboljšanja takem gledanju, pojmovanju 2. umetniško poustvarjanje a) dramskih likov; igra, igranje: občudovati interpretacijo glavne igralke; interpretacija Ofelije / odrska, televizijska interpretacija uprizoritev, izvedba b) glasbenega dela, izvajanje: interpretacija kantate je bila dobra / popevka je v interpretaciji mlade pevke doživela velik uspeh ◊ gled., muz. aktivna interpretacija z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela ♪
  23.      interpretírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagati, tolmačiti: interpretirati zakonske določbe; profesor interpretira pesnikove prispodobe; interpretirati literarno besedilo; logično, znanstveno interpretirati / publ. te probleme je napačno interpretiral gledal nanje, jih pojmoval 2. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem a) dramske like, igrati: interpretirati v Hlapcih Jermana; igralci so interpretirali vloge po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo, izvajati: interpretirati dela domačih skladateljev; sonato je izvajalec dobro interpretiral ◊ gled., muz. aktivno interpretirati interpretirati z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela interpretíran -a -o: izčrpno interpretirane znanstvene teze ♪
  24.      intervenírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. narediti, ukreniti kaj takega, kar (odločilno) vpliva na potek česa, poseči (vmes): gorska reševalna služba je takoj intervenirala / v napadu je še pravočasno intervenirala težka artilerija prišla na pomoč, pomagala ♦ ekon. intervenirati na tržišču povečati ponudbo ali povpraševanje zaradi znižanja ali zvišanja tržne cene // v zvezi z za posredovati, prositi: večkrat je uspešno interveniral zanj 2. z dejanjem, ukrepom (odločilno) vplivati na notranje ali zunanje zadeve druge države, vmešati se: intervenirati z orožjem ♪
  25.      invalíd  -a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid; postati invalid; priznati, spoznati koga za invalida; težek invalid; invalid iz prve svetovne vojne; rehabilitacija invalidov / delovni invalid kdor se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela; stoodstotni invalid; vojaški invalid; pren., ekspr. njegov pisalni stroj je že cel invalid ∙ ekspr. taki otroci so vse življenje čustveni invalidi nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje ♦ adm. (vojaški) mirnodobni invalid kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti; (vojaški) vojni invalid kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti ♪

   126 151 176 201 226 251 276 301 326 351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA