Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

napa (220-244)


  1.      gramátičen  -čna -o prid. (á) slovničen: gramatično pravilo / popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi ♦ jur. gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih; lingv. gramatični subjekt osebek, ki stoji v imenovalniku; gramatično število ♪
  2.      gramatikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. slovničen: gramatikalna pravila / gramatikalne napake 2. nanašajoč se na gramatika 2: obiskoval je četrti gramatikalni razred ♪
  3.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  4.      grdôba  -e ž (ó) 1. ekspr. malopriden, malovreden človek: ta grdoba se mi zdaj pa še smeje; grdoba je trdil, da je denar že vrnil; vi ste prava grdoba / kot nagovor: nikar se ne izgovarjaj, grdoba grda; grdoba lena 2. star. malopridnost, pokvarjenost: grdoba se širi po svetu; skrival je svojo grdobo in zavrženost ∙ lenoba je vseh grdob grdoba najhujša napaka 3. star. grd, neprikupen človek ali stvar: videl je razne grdobe in nakaze // grdost, grdota: grdoba obraza ♪
  5.      gréh  -a m (ẹ́) 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem // ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena // napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi ● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči ♪
  6.      grélnik  -a m (ẹ̑) grelna naprava ali priprava različnih oblik: grelniki so delali in v sobi je bilo prijetno toplo / električni grelnik vode bojler; manjše količine vode segrejemo s potopnim grelnikom; redko prinesli so mu grelnik s toplo vodo termofor ♦ strojn. naprava, v kateri se ogreva napajalna voda za parni kotel s toploto dimnih plinov; ekonomizer ♪
  7.      gréšen  -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nanašajoč se na greh: grešne misli; grešno dejanje / grešen človek / pokoril se je za svoje grešno življenje ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; ekspr. stal je tam kot grešna duša obupan, potrt; star. imela je z njim grešno znanje izvenzakonsko spolno razmerje gréšno prisl.: grešno živeti ♪
  8.      grešíti  -ím dov. in nedov., gréši (ȋ í) 1. rel. kršiti božjo ali cerkveno zapoved: grešiti proti peti božji zapovedi; grešiti v mislih, v dejanjih / smrtno grešiti narediti smrtni greh 2. ekspr. napraviti prekršek, prestopek: grešiti proti postavi; grešiti zoper bonton / grešiti nad človekom prizadejati mu krivico, ga zlorabiti // narediti napako, zmotiti se: starši pri vzgoji včasih grešijo ♪
  9.      grínja  -e ž (ȋ) nav. mn., zool. droben zajedavec, ki sesa rastlinske ali živalske sokove; pršica: živino napadajo uši in grinje; žuželčje grinje ♪
  10.      grísti  grízem nedov. (í) 1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe; nič ne grize, kar celo požira; težko grize, ker ima slabe zobe // zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte 2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine 3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: grize ga ljubosumnost in negotovost; vem, da jo nekaj grize; skrb ga neprestano grize; grizel se je zaradi sinovega neuspeha 5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej ● ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega grizóč -a -e: grizoč travno bilko, je stopal po stezi; zbudil ga je grizoč mraz ♪
  11.      grób  -a -o stil. -ó prid. (ọ̑ ọ̄) 1. ki ni dokončno izdelan, obdelan: groba keramika; obleka iz grobe volne; grobo platno / zaviti v grob papir ki nima gladke površine / pulover z grobim vzorcem ki daje videz neizdelanosti / cesto so posuli z grobim peskom debelim 2. ki v odnosu do ljudi na žaljiv način kaže svoje negativne lastnosti: grob človek; zelo grob je do staršev / spet je bil grob z njo / grob dovtip; ima precej grobe navade 3. narejen, sestavljen po približni oceni: grobi predračuni; groba delitev prebivalcev na poljedelce in delavce v industriji / o njem si je že ustvaril grobo sliko / po grobih ocenah zaostaja produktivnost za več odstotkov / problem so prikazali le v grobih obrisih 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: to je groba kršitev sporazuma; naredil je grobo napako ◊ grad. grobi omet omet iz debelejšega peska; les. groba obdelava lesa začetna faza obdelave; petr. grobo zrno zrno z večjim premerom; strojn. groba pila pila, ki pusti površino hrapavo, raskavo gróbo tudi grobó prisl.: igrali so precej grobo; zelo grobo se izraža; grobo kršiti zakon; grobo mleta moka gróbi -a -o sam.: na grobo tkano platno; načrti so v grobem že izdelani ♪
  12.      grôzen  -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah ♪
  13.      grupírati  -am nedov. in dov. (ȋ) razdeljevati, razvrščati v skupine: grupirati učence pri telovadbi; dramatiko je grupiral glede na literarne struje / dotlej enoten kolektiv se je začel grupirati grupírati se zbirati se, združevati se: borci se grupirajo v večje skupine; letala so se grupirala za ponoven napad / večina mladih pisateljev se je grupirala okrog nove revije grupíran -a -o: knjige naj bodo grupirane v leposlovno, mladinsko in poučno skupino ♪
  14.      gúbčevec  -vca m (ū) pog., med narodnoosvobodilnim bojem borec Gubčeve brigade: napad gubčevcev ♪
  15.      gúsar  -ja m (ȗ) nekdaj član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje: bitka z gusarji ♪
  16.      gúsarski  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na gusarje: gusarska ladja / gusarski napadi / ekspr. tresel se je pred gusarsko drhaljo ♪
  17.      gverílec  -lca m (ȋ) kdor se udeležuje gverile: nenaden napad gverilcev ♪
  18.      hálf  -a m (ȃ) žarg., šport. igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; krilec: desni, levi half ♪
  19.      hángar  -ja m (á) večji zaprt prostor, zlasti za shranjevanje letal: večina letal je bila ob začetku napada v hangarjih / hangar za motorne čolne ♪
  20.      hazárd  -a m (ȃ) igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja, igra na srečo: igrati, prepovedati hazard; drzen hazard; pren., ekspr. napad je bil vojaški in politični hazard ♪
  21.      híba  -e ž (í) raba peša napaka, motnja: govorna, prirojena, telesna hiba / tehniki so hitro odpravili hibe v mehanizmu / roman ni brez večjih hib pomanjkljivosti ♪
  22.      híbav  -a -o prid. (í) redko pomanjkljiv, nepopoln: hibava prehrana / hibav otrok ki ima napako, motnjo ♪
  23.      hidrávlika  -e ž (á) 1. fiz. nauk o mehanskih lastnostih tekočin in njihovi uporabi v tehniki: ukvarjati se z vprašanji hidravlike; strokovnjak za hidravliko 2. strojn. mehanizem, ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: stopnice, opremljene s hidravliko; napaka na hidravliki ♪
  24.      histêričen  -čna -o prid. (é) nanašajoč se na histerijo: histeričen krik, smeh; dobiti histeričen napad; histerična reakcija / postajati histeričen; histerična ženska / ekspr. histerična gonja proti naprednim gibanjem histêrično prisl.: histerično se jokati, smejati ♪
  25.      histeríja  -e ž (ȋ) 1. psiht. duševna bolezen, ki se kaže v čustveni, nagonski neuravnovešenosti in telesnih motnjah brez organske okvare: imeti histerijo; napad, znaki histerije 2. nav. ekspr. neuravnovešeno, nerazsodno vedenje, ravnanje: to je sama histerija; ženska histerija / politična histerija ● ekspr. ne uganjaj histerije ne razburjaj se po nepotrebnem ali pretirano; publ. ta spopad stopnjuje vojno histerijo politično napetost, nevarnost vojne ♪

   95 120 145 170 195 220 245 270 295 320  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA