Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

napa (1.295-1.319)


  1.      zakloníšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: najti, poiskati si zaklonišče; spraviti ranjenca v zaklonišče; zaklonišče pod skalami / zaklonišče iz vej 2. betonska podzemeljska zgradba ali prostor za zavarovanje, zaščito pri artilerijskih ali bombnih napadih, naravnih nesrečah: zgraditi zaklonišče; priti po letalskem napadu iz zaklonišča / hišno, javno zaklonišče; protiletalsko zaklonišče ♪
  2.      zakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. narediti, da pride kdo ali kaj za kaj drugega ali pod kaj drugega zaradi zavarovanja, zaščite: zakloniti vhod v rov; zakloniti pred vetrom; zakloniti z vejami 2. šport. upogniti zgornji del česa nazaj: zakloniti trup / zakloniti glavo zakloníti se 1. knjiž. namestiti se za kaj ali pod kaj zaradi zavarovanja, zaščite: napadalci so se zaklonili za skale, pod skalami 2. star. skriti se: zakloniti se komu; zakloniti se v seno / zakloniti se pri prijateljih zaklónjen -a -o: zaklonjen za zidove utrdbe ∙ star. pred vetrovi zaklonjen svet zavarovan, zaščiten ♪
  3.      zakoreníniti  -im dov. (í ȋ) 1. ekspr. narediti, povzročiti, da se kdo notranje, čustveno tesno poveže s čim: zakoreniniti naseljence; zakoreniniti se v mestu / ljudje so se zakoreninili v zemljo // narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje poveže s čim, ustali v čem: zakoreniniti nove nazore v človeka; nova oblast se še ni zakoreninila / če se napake zakoreninijo, jih je težko izkoreniniti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kaj v čem osnovo, izhodišče: zakoreniniti svoja dela v ljudskih motivih zakoreníniti se s koreninami povezati se s podlago: drevo, rastlina se zakorenini zakorenínjen -a -o: v domačo zemljo, v stvarnosti zakoreninjen pisatelj; zakoreninjen potaknjenec; zakoreninjene navade ♪
  4.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  5.      zakrítje  -a s (ȋ) glagolnik od zakriti: zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom / zakritje napake // zastar. kritje, zaklon: poiskati si zakritje za kamnom ♪
  6.      zakrmáriti  -im dov. (á ȃ) 1. začeti krmariti: sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril / ekspr. peruti so zakrmarile po zraku 2. z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam: zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu / motorist zakrmari na drugo stran ceste / ladja zakrmari proti obali / ekspr. riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo // z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam: zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali // ekspr. iti, zaviti: zakrmariti v gostilno / vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko 3. s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno mesto: zakrmariti ladjo na pesek ♪
  7.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  8.      zamérjati  -am nedov. (ẹ́) sprejemati kaj kot neprimerno, žaljivo: vedno kaj zamerja; z ničimer ni pokazal, da nam zamerja nekdanje krivice / v članku politikom zamerja njihove napake očita zamérjati se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročati pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne bo se jim zamerjal po nepotrebnem ♪
  9.      zaméšati  tudi zamešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance 2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko; zamešati rozine v testo 3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil 4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike 5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke; na izpitu je vse zamešal 6. knjiž. zmesti, zbegati: s svojimi idejami je zamešal ljudi; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal ● knjiž., redko zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte; knjiž., redko zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je zaméšan -a -o: med seboj zamešani podatki, pojmi ♪
  10.      zamešávati  -am nedov. (ȃ) 1. z mešanjem spravljati kaj kam: zamešavati rozine v testo 2. knjiž. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo; mešati: zamešavati pojme ♪
  11.      zamižáti  -ím dov. (á í) zapreti oči: zamižal je in zaspal; zamižati od strahu, ugodja; zamižati na eno oko, na obe očesi ● ekspr. zamižati na eno oko ob tujih napakah hote jih spregledati; ekspr. če hoče, da bodo učenci izdelali, mora zamižati na obe očesi biti zelo popustljiv, prizanesljiv ♪
  12.      zamolčevánje  -a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od zamolčevati: zamolčevanje napak / zamolčevanje znanstvenih dosežkov ♪
  13.      zaparkírati  -am dov. (ȋ) 1. z napačnim parkiranjem onemogočiti drugemu vozilu, da bi se premaknilo, odpeljalo: nekdo mu je zaparkiral avtomobil 2. z napačnim parkiranjem narediti nepreho dno, neprevozno: zaparkirati cesto, pločnik ♪
  14.      zapásti  -pádem dov., stil. zapàl zapála (á ā) 1. v zvezi s sneg padajoč prekriti zemeljsko površino: ponoči je zapadel sneg; že sredi novembra je zapadel prvi sneg / brezoseb. zapadlo je več kot pol metra snega // v večjih količinah padajoč a) zakriti, prikriti: sneg je zapadel hiše in vrtove b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: sneg je zapadel vse poti / pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor 2. zastar. nehote, po naključju priti: ne vem, kako sem zapadel sem / zapasti v križni ogenj 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zapasti črnogledosti, obupu; zapasti malodušnosti // izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik: zapadel je alkoholizmu / zapasti v brezdelje, sanjarjenje / zapadel je v napake začel je delati napake 4. ekon., fin. priti do dneva, termina, ko je treba plačati: dolg, menica zapade; terjatve so zapadle / obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja 5. publ. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost; propasti: viza mu je zapadla 6. star. postati last koga; pripasti: po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu / zapuščina brez dedičev zapade državi ● star. če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade preide v last upnika; zastar. sonce je že zapadlo zašlo; zastar. po naših zakonih zapadeta smrti bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena zapádel -dla -o: plačati zapadle obroke; zapadla menica; zapadle obveznosti zapáden -a -o: zapaden sneg / v povedno-prislovni rabi vse naokrog je bilo zapadeno ♪
  15.      zapazíti  in zapáziti -im dov. (ȋ á ȃ) opaziti: pred hišo je zapazil neznanca; na tleh zapaziti majhen predmet; zapazil je, da se mu bliža skupina ljudi; zapaziti koga že od daleč / zapazili so, da je slabe volje / zapaziti napako; zapaziti spremembo / knjiž. mlado igralko je publika hitro zapazila postala pozorna nanjo zaradi izrednih uspehov zapazívši zastar.: zapazivši, da je odšla, je pohitel za njo zapážen -a -o: bil je takoj zapažen ♪
  16.      zapeljáti  -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati / dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili ◊ rel. zapeljati koga v greh zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje ● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle ♪
  17.      zapískati  -am dov., tudi zapiskála (í) 1. zaigrati na piščal, na glasbilo s piščaljo: pastir je zapiskal lepo melodijo / zapiskati na rog, v rog zatrobiti / zapiskati na piščalko // dati zvočni signal s piščalko: policist je dvakrat zapiskal / preh. sodnik je zapiskal konec igre 2. s pihanjem v ozek, podolgovat predmet, režo povzročiti visok, oster glas, visoke, ostre glasove: zapiskati na prste; zapiskati v cevko / burja je zapiskala; zapiskal je močen severni veter 3. dati visok, oster glas, visoke, ostre glasove: lokomotiva, parnik zapiska; sirena zapiska; brezoseb.: v prsih mu je zapiskalo; po zraku je zabobnelo in zapiskalo // oglasiti se s takimi glasovi: gams zapiska / zapiskati jerebom jih poklicati na tak način // ekspr. reči z visokim, ostrim glasom: od jeze je kar zapiskala / glas mu je zapiskal je postal neprijetno visok, oster ◊ lov. zapiskati jereba povzročiti, da se jereb zaradi napačnega vabljenja ne odzove na klic ♪
  18.      zapisoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj zapisuje: zapisovalec pogovora; napake zapisovalcev / zapisovalec ljudskih pesmi ♪
  19.      zapodíti  -ím dov., zapódil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti / nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil ● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti zapodíti se ekspr. 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom // skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga ♪
  20.      zapóren  -rna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na zapor: zaporni paznik / zaporni razlog; zaporno povelje / zaporna kazen kazen odvzema prostosti, zapor 2. ki kaj zapira: zaporni drogovi; pregrade in druge zaporne naprave ♦ avt. zaporna igla igla, ki uravnava dotok goriva v uplinjač; grad. zaporni sloj sloj na vozišču, ki preprečuje pronicanje vode; teh. zaporni ventil // voj. namenjen preprečevanju prodora: prebiti zaporni obroč; zaporna zaseda / zaporni pas; zaporno področje / zaporni baloni baloni za oviro nizko napadajočim letalom; zaporni ogenj ogenj, s katerim se pri obrambi prepreči napad, prodor nasprotnikovih enot, pri napadu pa zavaruje krila, boke vojaških enot ♪
  21.      zaprašíti  -ím dov., zaprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu 2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa // agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje zaprašíti se 1. postati umazan od prahu: razstavljeni predmeti so se zaprašili; ura se je zaprašila in ustavila 2. ekspr. drobno se usuti: z jelke se je zaprašil sneg 3. ekspr. steči, zdirjati: otroci so se zaprašili po bregu / napadalec se je zaprašil proti nam // z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam: pes se mu je zaprašil med noge // v zvezi z v silovito napasti: zaprašil se je vanj in ga tepel; zaprašila se je vanj kakor mačka 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: zaprašiti se v delo, tek zaprašèn -êna -o 1. deležnik od zaprašiti: ves je bil zaprašen; zaprašena cesta; zaprašena obleka; zaprašeno ozračje 2. slabš. zastarel, nesodoben: zaprašen učbenik; zaprašena predstava; zaprašeno romantično delo 3. slabš. neživljenjski, nestvaren: zaprašene misli; zaprašena znanost ♪
  22.      zarádi  in zaradi predl. (ȃ) z rodilnikom 1. za izražanje vzroka: zaradi megle in neprimerne hitrosti se je zgodilo več nesreč; najboljši igralec zaradi poškodbe ni nastopil v tekmi / nenagrajenih del zaradi tehničnih razlogov ne bodo vrnili iz / bili so v skrbeh zaradi hčerke; zaradi njega je mnogo pretrpela / opravičiti odsotnost zaradi bolezni; ugotoviti škodo zaradi poplave / v zadrego je prišel zlasti zaradi tega, ker je imel premalo izkušenj 2. za izražanje namena: jarke so skopali zaradi obrambe mesta; šli so v klet zaradi pijače / ostal je samo zaradi dobrega vtisa da bi naredil dober vtis / to nalogo so mu dali samo zaradi tega, da bi ga onemogočili // za izražanje cilja; glede: šel se je posvetovat zaradi nakupa avtomobila; govoril je z ljudmi zaradi volitev // v prislovni rabi, v zvezi zaradi lepšega zaradi dobrega vtisa, formalnosti: branil se je samo zaradi lepšega, potem pa je vse pojedel; jezili so se, vendar le zaradi lepšega; vse je bilo že prej dogovorjeno, sestanek so sklicali samo zaradi lepšega 3. ekspr. za izražanje ozira: zaradi nas lahko še ostanete; zaradi otrok mi je žal, da predstave niso videli; zaradi tega psa lahko vsak pride v hišo / za neumnosti je prestar, zaradi tega ne skrbite preveč glede tega, za to / pravite, da ima dve hiši? Zaradi mene jih lahko ima tudi več ne vem, ne zanima me, koliko jih ima 4. v vezniški rabi za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja; zato: niso bili zbrani, zaradi tega so naredili dosti napak; lani jim je pozimi zmanjkalo premoga, zaradi tega so se letos pravočasno založili // v oziralnih odvisnih stavkih, v zvezi zaradi katerega za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: že dolgo ni videl sina, zaradi katerega je dosti pretrpel ● ekspr. pazi, da se mu ne boš zameril. Zaradi mene izraža zavrnitev; te lahko pospremim? Zaradi mene izraža brezbrižno privolitev; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; umetnost zaradi umetnosti larpurlartizem ♪
  23.      zaríbati  -am dov. (ȋ) 1. pog. namerno povzročiti neprijetnosti, težave: zaradi ugovarjanja ga je zaribal; s prenagljeno odločitvijo se je zaribal / nepričakovan napad je zaribal vso situacijo zapletel 2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: v hipu ga je zaribal / ti molči o vzgoji, ga je zaribal ◊ grad. zaribati beton grobo zgladiti svežo betonsko površino zaríbati se 1. pog. prevarati se, zmotiti se: pri prodaji smo se zaribali 2. žarg., teh. poškodovati se zaradi prevelikega trenja med gibljivim in negibljivim delom: ležaji koles so se zaribali; če olje odteče, (se) valj motorja zariba zaríban -a -o: zariban bat ∙ pog. to življenje je že samo po sebi zaribano težavno, neprijetno ♪
  24.      zarísba  -e ž (ȋ) fot. napaka leče zaradi različnih lomov žarkov: odpraviti zarisbo s kombinacijo več leč ♪
  25.      zarogovíliti  -im dov. (í ȋ) ekspr. 1. narediti neroden gib, nerodne gibe: zarogovilil je z rokami in padel 2. povzročiti hrup, nemir: nevihta je malo zarogovilila in se oddaljila // upreti se, začeti nasprotovati: če bodo še delali take napake, bo treba zarogoviliti // razjeziti se, razburiti se: dajte mir, drugače bo oče zarogovilil / natepsti bi ga bilo treba, je zarogovilil ♪

   1.145 1.170 1.195 1.220 1.245 1.270 1.295 1.320 1.345 1.370  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA