Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
napačno (61) 
- napáčnost in nápačnost -i ž (ȃ; ȃ) lastnost, značilnost napačnega: napačnost razlage / dokazovati napačnost filozofskega nazora / redko marsikatero napačnost bi mu lažje odpustil kot lažnivost slabo lastnost, napako ♪
- besedílo -a s (í) 1. z določenimi besedami izražene misli: popravljati, spreminjati besedilo; sestaviti dokončno besedilo predloga; napačno razlagati zakonsko besedilo / vezno besedilo pri recitacijskem večeru // napisano delo: komentirati, študirati stara besedila; dramsko besedilo 2. iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji: v knjigi je več slik kot besedila; nečitljivo besedilo; delo obsega čez šeststo strani besedila // besedni del v glasbenem delu: melodijo si je zapomnil, besedilo pa je pozabil / pesem je uglasbil na besedilo Simona Gregorčiča ♪
- deducírati -am nedov. in dov. (ȋ) sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev ♪
- dezinformírati -am dov. in nedov. (ȋ) napačno informirati, zlasti namerno: k takšnim sredstvom se je zatekal sovražni tisk, da bi dezinformiral domačo in tujo javnost / nejasna poročila so ga čisto dezinformirala ♪
- informíranje -a s (ȋ) glagolnik od informirati: dobro, napačno informiranje; informiranje javnosti o spremembah v gospodarstvu; način, sredstva informiranja ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih ♪
- informírati -am dov. in nedov. (ȋ) dati informacijo; obvestiti, pojasniti: svojce so informirali o bolnikovem stanju; dobro, napačno, slabo informirati / članek je izčrpno informiral srednješolce o pogojih za vpis na posamezne fakultete informírati se dobiti informacijo: večkrat se je informiral, kako je s sinom v šoli; o zadevi se je informiral pri advokatu se je dal poučiti informíran -a -o: o problemu je bil dobro informiran ♪
- interpretírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlagati, tolmačiti: interpretirati zakonske določbe; profesor interpretira pesnikove prispodobe; interpretirati literarno besedilo; logično, znanstveno interpretirati / publ. te probleme je napačno interpretiral gledal nanje, jih pojmoval 2. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem a) dramske like, igrati: interpretirati v Hlapcih Jermana; igralci so interpretirali vloge po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo, izvajati: interpretirati dela domačih skladateljev; sonato je izvajalec dobro interpretiral ◊ gled., muz. aktivno interpretirati interpretirati z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela interpretíran -a -o: izčrpno interpretirane znanstvene teze ♪
- izhodíšče -a s (í) 1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: vračati se na izhodišče; izhodišče gibanja, valovanja; izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture ♦ anat. izhodišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica začenja; geom. koordinatno izhodišče iz katerega se merijo koordinate 2. kar predstavlja osnovo, temelj česa: postaviti za izhodišče napačno trditev; dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja; družbena, idejna izhodišča; izhodišče dokazovanja; ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero; izhodišče za razpravo 3. redko izhod: iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja ♪
- izigráti -ám dov. (á ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati: izigrati upnike; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti; pren. izigrati pridobitve revolucije // doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigrati določbe, predpise; na vse načine so skušali izigrati uredbe 2. publ. popolnoma, v celoti izoblikovati: igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor; učinkovito je izigrala vlogo služabnice 3. igr. dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti: izigrati adut(a), srce; izigrati napačno karto ∙ ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh izigrán -a -o: izigran zakon ∙ izigrana harmonika, gramofonska plošča izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe ♪
- jo tož. od ona, rod. je, nav. ekspr. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: dobiti jo po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; jo že imam sem se že domislil; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh; ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; nizko prav nastavlja mu jo ga spolno zapeljuje, vabi; srečno jo je odnesel nič hudega se mu ni zgodilo; ti jo zmerom pogodiš, uganeš pravilno poveš, narediš; godci jo urežejo skladbo, pesem; zagosti jo komu napraviti nevšečnost, neprijetnost; zasoliti jo komu kaj neprijetnega povedati, napraviti; zavozil si jo napačno si naredil 2. pog., z nekaterimi glagoli izraža a) hojo: kresati, mahati, primahati jo; ubral jo je po bližnjici / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino b) tek, beg: brisati, odkuriti, odpetati, pocediti,
popihati jo 3. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni je ženske, ki bi si to upala / v vzkliku glej jo navihanko; prim. ga, jih, on ♪
- kárta 2 -e ž (ȃ) 1. manjši kos trdega papirja z natisnjenimi znaki ali figurami, ki se uporablja pri nekaterih družabnih igrah: razdeliti karte; vzeti karto s kupa; karta visoke vrednosti; kup kart; trik s kartami / hazardna igra s kartami / položiti karte na mizo / mešati karte / pog. metati karte kvartati / dobre karte s katerimi je mogoče dobro igrati, zmagati; močna karta visoke vrednosti, ki daje možnost vzetka / pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kvartanju / igrati (na) karte / igralna karta ♦ igr. izigrati karto dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti; kupiti karto dobiti, vzeti jo po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno; polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; založiti karto uvrstiti določeno karto v skupino dobljenih kart; francoske karte katerih barve so karo, križ, pik in srce; mrtva karta ki se pri igri ne
uporabi; tarok karte ki se uporabljajo pri igranju taroka 2. ekspr. učinkovito sredstvo, dober pripomoček za uspeh: to je naša zadnja karta; imeti močne karte v rokah prepričljive dokaze za kaj / igrali, stavili so na napačno karto / publ., z oslabljenim pomenom igrati na karto ekstremizma ● ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hišica iz kart kar je krhko, neuresničljivo ♪
- kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in
konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen /
šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal
dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne
smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev
končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se
prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti
na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje
lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
- konkluzíja in konklúzija -e ž (ȋ; ú) knjiž. sklep, zaključek: zanikal je njegovo konkluzijo / delati konkluzije / ustvaril si je napačno konkluzijo sodbo, mnenje ♪
- kreníti krénem dov. (ȋ ẹ́) 1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila; pogreb je krenil; vlak je krenil s postaje; avto je počasi krenil // raba peša, s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov; kreniti od mize; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se / krenili so od brega odpuli, odjadrali / čete so krenile v boj 2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz; kreniti na desno, v levo, v stran; pren. razvoj je krenil v drugo smer; njegove misli so krenile drugam // navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot; kreniti s prave poti; kreniti na napačno, zločinsko pot; kreniti bo treba na resnejšo pot; kreniti po krivih poteh 3. redko narediti gib,
premakniti: žival je krenila glavo; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere ● redko kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke ♪
- lokovánje -a s (ȃ) muz. uporabljanje loka pri godalnih instrumentih: napačno lokovanje ♪
- lotévati se -am se nedov. (ẹ́) 1. z glagolskim samostalnikom delati prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: previdno se loteva priprav 2. z glagolskim samostalnikom izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: kdor ni vztrajen, naj se ne loteva tega posla; elipt.: lotevati se kulturnih nalog; napačno se loteva tega problema / z oslabljenim pomenom navdušeno se loteva vsakega dela ga opravlja, dela // s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: slikar se je loteval tudi tihožitij / gostje so se začeli lotevati vina 3. napadati: lotevati se drug drugega z noži / nikar se ga ne lotevaj v časopisu 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: mislim, da se me loteva mrzlica; takrat se ga je že lotevala slepota; hrepenenje, jeza,
nemir, otožnost, strah se ga loteva; loteval se ga je spanec // izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik, sploh: železa se že loteva rja ♪
- metírati -am nedov. (ȋ) tisk. urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani), lomiti: osmo stran je on metiral metíran -a -o: članek je napačno metiran ♪
- napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 1. ki ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo
sem si ogledal, ni napačna ● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se napáčno in nápačno 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil ♪
- nápak prisl. (ȃ) raba peša izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; narobe, napačno: napak meriti, zapisati; dobro pleza, nikoli ne stopi napak; napak je storil, ko je odgovarjal / če je kaj napak, popravi // v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ta misel ni napak; ne bi bilo napak zate, če bi to storil ● ekspr. fant ni napak ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri; ekspr. ne godi se mu napak godi se mu dobro; pog. napak mu hodi, ker nima šol povzroča težave; neskl. pril.: star. staviti na napak karte ♪
- nèopáznost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost neopaznega: zaradi neopaznosti posmeha si je njegove besede napačno razlagal ♪
- nèpràv prisl. (ȅ-ȁ) knjiž. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo; narobe, napačno: neprav presoditi, ravnati / ekspr.: ni ji neprav, da jo obiskuje; nima tako zelo neprav ∙ elipt., knjiž. šteli so ga — prav ali neprav - za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; sam., v zvezi s prav: vsak ima svoj prav in neprav; ni mu mar za prav ali neprav ♪
- nìč prisl. (ȉ) v nikalnih stavkih 1. izraža popolno zanikanje a) stopnje: njegova krivda ni nič manjša; on ni nič večji od mene; nič več nisva prijatelja / ekspr. knjiga ni nič vredna je slaba / nič se ne boji; za fante nič ne mara; saj se nič ne mudi; bolezen se mu nič ne pozna; on tega nič ne razume; elipt. kaj nam pa morejo? Nič / nav. ekspr., okrepljen: nič kaj rad me nima; čisto nič si nisva v sorodu; dekle ni kar nič napačno; prav nič se ne ve, kdaj pride b) količine ali mere: nič denarja nisem vzel s seboj; nima nič upanja; včeraj ni bilo nič zabave; ta človek ni nič prida; elipt. nič čuda, da ga ne marajo / ekspr., okrepljen: čisto nič prihrankov nimamo; le nič strahu / še nič ne misli na poroko; nič nam ne pomaga pri delu 2. z zanikanim velelnikom ali želelnikom krepi prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: nič ne govorite; nič ne skrbi / nič naj
ne hodi v mesto; reci mu, naj nič ne sprašuje / ekspr., okrepljen: za te čenče nič nikar ne marajte; le nič mu ne verjemi / nič ne boš lenaril, delaj / elipt.: nič se bati; le nič govoriti; nič šepetanja ● ekspr. ubogi otrok, saj ga nič ni je zelo slaboten, šibek, suh; pog. zakaj te ni nič k nam ne prihajaš k nam na obisk; ekspr. njemu pa res nič ni vzdigniti vrečo z lahkoto jo vzdigne; ekspr. zanj mi pa res nič ni ne maram zanj, ne zanimam se zanj; pog. z njim ni danes nič, ima goste nima časa za druge; ni mogoče priti v stik z njim, govoriti z njim; nič ne dé, če je neroden nič hudega; vseeno je; ekspr. pustite človeka, če vam nič noče vam ne dela, prizadene hudega; ekspr. ta pa res nima nič od življenja nobene sreče, koristi; pog. nič nimamo proti pošteni zabavi ji ne nasprotujemo; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; nimam z njim ljubezenskih, spolnih odnosov; pog. lep je, lep, nič ne rečem, pa tudi drag izraža (zadržano)
pritrjevanje; pog. če iz tega ne bo prepir, pa nič ne rečem izraža precejšnjo prepričanost o uresničitvi povedanega; ekspr. nič ampak, kar odloči se izraža odločno zavrnitev; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; preg. boljše malo kot nič ♪
- obravnávati -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti,
kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
- parkírati -am nedov. in dov. (ȋ) puščati motorno vozilo dalj kot petnajst minut na mestu, ki je za to določeno, kjer je dovoljeno: tu je prepovedano parkirati / parkirati moped; avtomobil je parkiral pred hotelom, v stranski ulici / nepreh. avtomobili parkirajo tudi ob glavni cesti stojijo, so parkirani parkirajóč -a -e: zaradi parkirajočih vozil je cesta zelo ozka parkíran -a -o: napačno parkiran moped; taksi je že parkiran ♪
- pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati / ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je
pričakoval 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti / to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je
pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno 7. narediti vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi / svojih čustev na zunaj ni pokazal b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel ● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji
želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla,
osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo
točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo / pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem
zagledal je čuden prizor b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je / publ. kmalu so se pokazale težave ● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori pokázan -a -o: za pokazano
dobro voljo sem vam hvaležen ♪
1 26 51 
