Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nanje (1.451-1.475)


  1.      zaslužênje  -a s (é) knjiž. 1. pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki si jo kdo pridobi s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem: imeti, pridobiti si trajno zasluženje za razvoj znanosti; priznati komu zasluženje za kaj 2. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti brez zasluženja pri kakem prizadevanju / nagraditi koga po njegovem zasluženju ● star. po njegovem zasluženju so zadnja leta preživeli v miru po njegovi zaslugi ◊ rel. moralno dobro svobodno dejanje, ki po božji odločitvi daje pravico do nadnaravnega plačila; kar si kdo pridobi pred Bogom z moralno dobrimi, svobodnimi dejanji ♪
  2.      zasráti  -sérjem dov., zasêrji zaserjíte (á ẹ́) vulg. 1. z iztrebljanjem umazati: muhe so zasrale ves zid // umazati, onesnažiti sploh: vse potoke so zasrali s kemikalijami / z umazanimi škornji je zasral stanovanje 2. v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: upam, da ga nisi kaj zasral; boste videli, da ga bodo zasrali ● vulg. v pijanosti je zasral ključe zapravil, izgubil; vulg. to zadevo so čisto zasrali z napačnim ravnanjem, govorjenjem pokvarili zasráti se zaradi napačnega ravnanja, govorjenja izgubiti ugled: tako se je zasral, da ga nihče več ne jemlje resno / vsem, pri vseh so se zasrali zasrán -a -o: zasrane šipe; vse je zasrano ♪
  3.      zastárati  -am dov. (ȃ) 1. jur. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara 2. zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi: madež zastara, če ga hitro ne odstranimo / bolezen zastara 3. redko zastareti: ideje, nazori zastarajo / znanje zastara zastáran -a -o 1. deležnik od zastarati: zastaran material; zastarana bolezen; zastarana terjatev 2. star. nepoboljšljiv, zakrknjen: zastaran grešnik, pijanec ♪
  4.      zastónjkarstvo  -a s (ọ̄) miselnost, lastnosti ali ravnanje zastonjkarjev: nastopiti proti zastonjkarstvu; zastonjkarstvo, lenoba in nekultura ♪
  5.      zaščítiti  -im dov. (í ȋ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo; zaščititi površino s premazom; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom ♦ avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje // nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti ∙ po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela 3. z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom // z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga zaščíten -a -o: z oblogo zaščitena mizna plošča; z zakonom zaščitene pravice; zaščitene rastline, živali ♦ jur. zaščitena kmetija kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič; lov. zaščitena divjad divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti ♪
  6.      zatóžen  -žna -o prid. (ọ̄) navadno v zvezi zatožna klop sedež za obtoženca: približati se zatožni klopi ● ekspr. posadili, postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati ♪
  7.      zavájati  -am nedov. (ā) 1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža 3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; navidez lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot zavajajóč -a -e: zavajajoče pisanje, ravnanje ♪
  8.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  9.      zavésten  -tna -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje // redko ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten 2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje 3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru // ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora zavéstno prisl.: zavestno sodelovati, se upirati ♪
  10.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  11.      zavézati  in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego ● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili ◊ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka zavézati se in zavezáti se 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji ● zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji ∙ pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik ♪
  12.      zavlačeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati pogajanja; s svojim pojasnjevanjem je le zavlačeval sejo / pomanjkanje cementa zavlačuje gradnjo / elipt. naredi, nikar ne zavlačuj // delati, povzročati, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati odhod, z odhodom; volitve so se znova zavlačevale / čakali so in zavlačevali odločitev ♦ jur. zavlačevati izrek sodbe; zavlačevati postopek; šport. zavlačevati igro izkoriščati dovoljene možnosti za igro z namenom porabiti čim več časa in s tem preprečiti nasprotniku uspeh 2. nar. z brananjem zakrivati: sejal je, nato pa zavlačeval ♪
  13.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  14.      zavrátnost  -i ž (ȃ) knjiž. zahrbtnost: sovražiti koga zaradi njegove zavratnosti / zavratnost puščave / tako ravnanje je zavratnost zahrbtno dejanje ♪
  15.      zavrníti  in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
  16.      zažíva  prisl. (ȋ) knjiž. za življenja, v življenju: tako priznanje zaživa malokdo prejme; še zaživa si je izbral naslednika ♪
  17.      zbesníti  -ím dov., zbêsni in zbésni; zbésnil (ȋ í) redko spraviti v besnost: tako ravnanje ga je zbesnilo ♪
  18.      zblóda  -e ž (ọ̑) knjiž. 1. zmedenost, zmota: njegova zbloda izvira iz neprimernega čtiva / fant je v veliki zblodi / čustvene, duhovne zblode / tvoje ravnanje je zbloda zabloda 2. mešanica, zmes: njegov jezik je zbloda različnih jezikov ♪
  19.      zbúriti  -im dov. (ū ȗ) knjiž. vznemiriti, razvneti: njegovo ravnanje je ljudi zburilo zbúrjen -a -o: bil je ves zburjen; prisl.: zburjeno odgovoriti ♪
  20.      zdàjšnji  -a -e prid. (ȁ) sedanji: zdajšnji čas, trenutek ni najbolj primeren; presoditi njegovo zdajšnje ravnanje / odgovorni so za zdajšnje razmere / na zdajšnjem delovnem mestu bo ostala še en mesec; sam.: zgodovine ne moremo pojmovati samo kot nekaj tukajšnjega in zdajšnjega ♪
  21.      zdráha  -e ž (ā) nesoglasje, prepir, ki ga kdo povzroči s svojimi besedami, ravnanjem med dvema ali več osebami: zdraha nastane; delati, povzročati zdrahe; huda, stara zdraha; zdraha zaradi dediščine; zdrahe med sosedi; prepiri in zdrahe / njena opravljivost je kriva za zdrahe v vasi ∙ ekspr. ti si samo za zdraho s svojim ravnanjem, navzočnostjo povzročaš prepire, nesoglasja ♪
  22.      zdrážba  -e ž (ȃ) star. 1. zdraha: zdražba se še ni pomirila; delati, povzročati zdražbe; huda zdražba; zdražbe med sosedi; zdražbe in prepiri ∙ star. doma je bil le za zdražbo s svojim ravnanjem, navzočnostjo je povzročal prepire, nesoglasja 2. zdraženje: zdražba čutov ♪
  23.      združljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da združiti: združljivi deli, elementi / ekspr. težko združljiva nasprotja velika / ti dve funkciji nista združljivi nosilec določene funkcije ne more prevzeti druge // v zvezi s s, z ki ima take lastnosti, značilnosti, da s čim drugim sestavlja logično urejeno celoto: novi sklep ni združljiv s prejšnjim; to je bolj malo združljivo z njegovim prepričanjem / njegovo ravnanje ni združljivo z njegovo funkcijo zaradi svoje funkcije ne bi smel tako ravnati; to ni združljivo z določili po določilih to ni mogoče ♪
  24.      zdŕžen  -žna -o prid. (r̄) 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna; pri pitju je zdržen 2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno 3. redko ki traja zdržema: večurne zdržne vaje; zdržna vožnja ga utruja zdŕžno prisl.: vso noč je zdržno deževalo; živeti zdržno ♪
  25.      zgánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost ∙ ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost ♪

   1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA