Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nam (4658) 
- namagnétiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) narediti kaj magnetno: namagnetiti in razmagnetiti železo ♪
- namàh tudi namáh in na màh tudi na máh prisl. (ȁ; ȃ) 1. v trenutku, v hipu: namah razumeti položaj, se strezniti, utihniti; prejšnji način je zavrgel, pa ne namah / kar namah se mu razkrije resnica 2. ekspr. hkrati: zavpila sta oba namah / gospodarske skrbi in toliko drugih opravkov, vse namah je navalilo nanj ♪
- namáhati -am, in namáhati tudi namaháti -am dov. (á; á á á) ekspr. natepsti, pretepsti: napadalca je pošteno namahal; namahati s palico, šibo / domače moštvo bodo spet namahali premagali ● ekspr. namahali so za dva voza trave nakosili so ♪
- namáhniti -em, in namahníti in namáhniti -em dov. (á ȃ; ȋ á ȃ) 1. star. nekoliko zamahniti: srdito namahne na izzivalca 2. zastar. naleteti: namahne (na) moža na klopi; ko se je namahnil na medveda, se mu puška ni hotela sprožiti ♪
- namáka -e ž (ȃ) redko namakanje: namaka naj traja več ur ♪
- namakálen -lna -o prid. (ȃ) ki se uporablja za namakanje: namakalna voda / začetek namakalnih del / izkopati namakalne jarke in kanale; zgraditi velik namakalni sistem; namakalne naprave / namakalno poljedelstvo ♪
- namákanje -a s (ȃ) glagolnik od namakati: namakanje perila / rad ima namakanje v morski vodi / namakanje polj, travnikov; umetno namakanje in osuševanje ♪
- namákati -am nedov. (ȃ) 1. imeti kaj potopljeno v tekočini, navadno z določenim namenom: namakati konopljo, lan; namakati perilo v lugu; v skledi se namaka fižol; namakal si je noge v topli vodi; ekspr. mlin namaka svoja kolesa v reki 2. dovajati vodo, zlasti obdelovalnim zemljiščem: namakati riževa polja / zemljo umetno namakajo / dež obilno namaka gozdove; vso ravnino namaka reka; brezoseb. letos je precej namakalo deževalo 3. pomakati: namakati kruh v kavo, vino ● ekspr. te bregove namaka Nil tod teče; ekspr. pogostokrat namaka pero v črnilo
piše; ekspr. namakati roke v človeško kri moriti, ubijati; pog., ekspr. ribiči so skoraj ves dan namakali trnke lovili (ribe); ekspr. ženske so samo namakale ustnice v vino so malo (s)pile namákati se pog., ekspr. kopati se: rad se namaka; namakati se v morju namákan -a -o: namakana polja ♪
- namakníti in namákniti -em dov. (ȋ á) nav. ekspr. dodati, primakniti: košaro grozdja jim je še namaknil ♪
- namálati -am dov. (ȃ) nižje pog. naslikati: namalati pokrajino; namalati na zid / namalati sliko namálan -a -o: namalani svetniki; sedijo kot namalani mirno ∙ nižje pog. od njih boš dobil vraga namalanega nič ♪
- namastíti -ím dov., namástil; namaščèn (ȋ í) narediti kaj mastno: mastna koža namasti gladke površine // namazati z mastjo, maščobo: namastiti pekač; vijake je pred privijanjem namastil z oljem; roke si namasti večkrat na dan ♪
- namašíti -ím dov., namášil (ȋ í) slabš. spraviti v kaj: namašiti dračja v štedilnik / ljudi so namašili v živinske vagone so natlačili ♪
- namaškaráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. obleči v maškaro: otroka je namaškarala vsako leto; za pusta so se namaškarali // slabš. neprimerno, smešno obleči: otroka je na hitro namaškarala; zakaj si se tako namaškaral ♪
- namàz -áza m (ȁ á) 1. gastr. kar se namaže, navadno na kruh: zmleta slanina je izvrsten namaz; gost, redek namaz / jajčni, skutni namaz / delati namaze 2. plast snovi, ki je namazana na čem: ta namaz vsebuje strupene snovi; zaščititi drevesa z apnenim namazom; bitumenski, cementni, oljni namaz ♪
- namázati -mážem dov., namázala in namazála (á ȃ) 1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo 2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih 3. slabš. narisati, naslikati: namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali 4. ekspr. natepsti, pretepsti: namazal je
obe, ženo in hčer; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali; v odbojki jih namažemo kot nič // prevarati, ukaniti: še njega je namazal s ponarejenimi mumijami; z delnicami te misli namazati ● pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti namázan -a -o: stroj je namazan; črn je, kot bi bil s sajami namazan; namazana ženska našminkana, naličena; na tanko namazan kruh ∙ ekspr. ima dobro namazan jezik izraža se spretno, z lahkoto;
ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan; ekspr. življenje mu je z medom namazano dobro se mu godi; vse mu gre kot namazano uspešno, brez zapletljajev ♪
- namazíliti -im dov. (í ȋ) star. namazati, vtreti v kožo: namaziliti koga z dragocenimi olji; dal si je namaziliti lase // balzamirati: namaziliti mrliča ♪
- naméček -čka m (ẹ̑) ekspr. kar se doda k določeni, dogovorjeni količini: menjam, če daste kaj namečka; pri vsakem sodu je zahteval pet litrov namečka / dajal mu je hrano, stanovanje in še kak nameček v denarju // v prislovni rabi, v zvezi z za izraža dodajanje, stopnjevanje: lepo ga je pogostil, za nameček pa mu je dal stotak / nevljuden je, za nameček pa še len; še pil boš za nameček, a ♪
- namehúriti -im dov. (ú ȗ) narediti, povzročiti mehurje: veter je namehuril obešeno perilo; zaradi vlage se je obloga namehurila ♪
- namémba -e ž (ẹ̑) star. namen: njegova namemba je bila očitna; hudobna namemba / namemba življenja // namenitev: namemba premoženja človekoljubni ustanovi ● star. nihče ne uide svoji namembi usodi, smrti ♪
- namémben -bna -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. do katerega naj kaj pride, pripotuje: namembno letališče je bilo zaprto ♦ adm. namembni kraj kraj, v katerega je pošiljka namenjena; žel. odhodna in namembna postaja 2. redko namenski: namembne parcele ♪
- namémbnost -i ž (ẹ̄) publ. namenskost: spraševati po namembnosti; namembnost potovanja ♦ urb. namembnost lokala, zemljišča določitev namena lokalu, zemljišču glede na ustreznost, razmere ♪
- namèn -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen
bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
- namenílnik -a m (ȋ) lingv. glagolska oblika na -t ali -č ob glagolih premikanja: raba namenilnika ♪
- namenítev -tve ž (ȋ) glagolnik od nameniti: namenitev premoženja humani ustanovi ♪
- nameníti in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za
kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od
nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
