Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nam (626-650)


  1.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪
  2.      dovršítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od dovršiti: za dovršitev del so namenili precejšnja sredstva; dovršitev stavbe / dovršitev postavljenih nalog ♪
  3.      dovzéti  -vzámem dov., dovzêmi dovzemíte; dovzél; nam. dovzét in dovzèt (ẹ́ á) nar. izvedeti: Potem je s prav tako prijetnim občutkom dovzel, da je narodna straža prevzela oblast (Prežihov) ♪
  4.      dožéti  -žánjem dov., nam. dožét in dožèt (ẹ́ á) končati žetev: danes bomo doželi ♪
  5.      dragotína  -e ž (í) knjiž. dragocenost: denarja in dragotin je imela v izobilju; zbirati dragotine; izložba z dragotinami / ta pesem je velika dragotina ♪
  6.      drážben  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dražbo: dražbeni postopek / dražbeni oklic uradno obvestilo o nameravani dražbi / dražbeni izkupiček ♪
  7.      dražílen  -lna -o prid. (ȋ) ki draži, vznemirja: dražilne dišave; dražilno obmorsko podnebje / dražilen kašelj ♦ čeb. dražilno pitanje krmljenje čebel z namenom, da bi matica močneje zalegala dražílno prisl.: dražilno vplivati na kaj ♪
  8.      drémati  -ljem, in drémati tudi dremáti -am nedov. (ẹ́; ẹ́ á ẹ́) 1. biti v stanju med budnostjo in spanjem: oče dremlje; v vlaku je vso pot dremal; dremala je z napol zaprtimi očmi / šel je malo dremat; s smiselnim osebkom v dajalniku: začelo se mu je dremati; komur se dremlje, naj gre spat; pren., pesn. hiše so tiho dremale; nad pokrajino dremlje težek, oblačen dan 2. ekspr. biti prisoten, a nedejaven: strasti so ves čas le dremale v njem; v tem človeku je dremala neka strašna odločnost dremáje: dremaje se pogovarjati; še napol dremaje nam je odprl dremajóč -a -e: dremajoči čuti; dremajoči sopotniki so se prebudili ♪
  9.      drésen  -sni ž (ẹ̑) bot. rastlina s kolenčastimi stebli in skupinami drobnih cvetov, Polygonum: breskovolistna dresen; ptičja dresen ♪
  10.      dresúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na dresuro: dresurni konji / dresurno jahanje / dresurni ton ton, s katerim daje dreser živali znamenje ♪
  11.      drhál  -i [au̯] ž (ȃ) slabš. 1. neurejena množica ljudi: drhal je od trenutka do trenutka naraščala / za tujcem se je podila drhal otrok // skupina nasilnih ljudi: tam se klatijo roparske drhali / fašistične drhali / dan za dnem popiva s svojo drhaljo druščino, družbo 2. ed. neosveščeni, nekulturni ljudje: zanj so bili ti ljudje drhal; spopadel se je z nazori malomeščanske drhali; poulična drhal / kot psovka poznam vas, drhal ♪
  12.      drôben  tudi drobán drôbna -o tudi -ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki / hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje // pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi // ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo ● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli ◊ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah ♪
  13.      drobtína  -e ž (í) 1. majhen drobec kruha ali peciva: pobirati drobtine po mizi; stresti drobtine s prta; krušne drobtine; pren. nekatere drobtine iz tega razgovora nam je zgodovina ohranila // ekspr. malo pomembna, malo vredna stvar: od časa do časa je dal delavcem kako drobtino; ne bomo se zadovoljevali z drobtinami 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: pri hiši ni niti drobtine kruha; prišel je po drobtino tolažbe 3. mn. drobno zmlet ali zdrobljen posušen kruh: meso povaljamo v jajcu in drobtinah; zabeliti z drobtinami ♪
  14.      drobtínov  -a -o prid. (í) narejen z drobtinami: drobtinovi štruklji; drobtinova juha ♪
  15.      dróg  -a m, mn. drogóvi in drógi (ọ̑) 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje; z drogom odriniti čoln od brega; betonski, jeklen, lesen, železen drog; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra ∙ spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja 2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog ◊ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo ♪
  16.      drôžje  -a s (ó) redko droži: namesto kvasa so uporabljali drožje / na dnu sodov je ležalo drožje ♪
  17.      drpálež  -a m (ȃ) ekspr., redko kdor veliko dela, navadno namesto drugih: spet so naložili delo tistemu drpaležu ♪
  18.      drséti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. premikati se z močnim, tesnim dotikanjem, navadno po gladki podlagi: deblo je nekaj časa drselo, nato pa se je začelo valiti; ploščica drsi po žlebu; namazane smuči rade drsijo / drseti po klancu / pero drsi po papirju // lahkotno se premikati po gladki površini: čoln neslišno drsi po gladini / po mestnih ulicah drsijo velike limuzine / po licih so mu drsele solze tekle, polzele; pren. njegov pogled je drsel po obrazih prisotnih // drseč se spuščati, padati: sneg drsi s streh; kaplje drsijo z vej; pren. teža skrbi mu je drsela z ramen 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drsi; na poledenelem pločniku zelo drsi 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drseti v propad / vedno bolj drsi v dolgove drsèč -éča -e: mirno drseč čoln; drseči koraki; prisl.: drseče se premikati ♪
  19.      drsína  -e ž (í) gladka ploskev, po kateri kaj drsi: drsine predalov bo treba namazati z voskom ♦ strojn. ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja ♪
  20.      drugáčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega: drugačen je od svojega očeta; poskusiti na drugačen način; to blago je drugačno kot tisto v izložbi / pričakoval sem drugačen odgovor; stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov / moral bi biti drugačen; danes so nam potrebni drugačni ljudje 2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen: danes je nekoliko drugačna / domača vas se mu zdi čisto drugačna ● kmalu bo drugačnih misli bo spremenil svoje mnenje; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. zdaj bomo ubrali drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo ♪
  21.      družáben  -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi ♪
  22.      drúžba  -e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli ◊ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  23.      držáj  -a m (ȃ) 1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: izdelovati držaje za različna orodja; bakelitni, leseni držaji; držaj noža, vesla / držaji nosil so se globoko ugrezali v njune rame / držaj pri aktovki ročaj 2. drog za oprijemanje ob stopniščih, na mostovih, nevarnih mestih, potih: brv ni imela držaja; z obema rokama se je oprijemala držaja ob stopnišču / na vsakem ovinku se je oprijela držaja pred sedežem 3. muz. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze; korona: napisati držaj nad noto ♪
  24.      držálen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za držanje: držalne zanke v tramvaju ♪
  25.      držálo  -a s (á) 1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: zlomiti držalo kladiva; leseno držalo; držalo vesla; držalo iz plastične mase; držalo pri biču; z vso težo se je oprl na držali pri plugu // del peresnika, namenjen za držanje: nekateri učenci so se nervozno presedali in grizli držala / kupil si je svinčnik, radirko in držalo peresnik 2. priprava, na katero se kaj postavi, obesi: svetilko je obesil na posebno držalo; stopnišče krasijo tudi zelo lepa držala za bakle ♦ teh. elektrodno držalo del varilne priprave, v katero se vpne elektroda ♪

   501 526 551 576 601 626 651 676 701 726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA