Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nam (2.026-2.050)


  1.      obròk  -óka m (ȍ ọ́) 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov 2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke // v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih 3. zastar. rok: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok ♦ agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah ♪
  2.      obŕv  -i in -í ž (ȓ) nav. mn. dlake nad očesno jamico v obliki loka: obrvi so se mu namrščile; dvigniti, mrščiti obrvi; pobriti obrvi; goste, košate obrvi / začrtala si je obrvi / črtalo za obrvi ♪
  3.      obŕzdati  -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪
  4.      obséči  -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́) z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla; obseči kaj s prsti ene roke; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov; z očmi obseči ves prostor // prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva obséžen -a -o: pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe ♪
  5.      obsésti  -sédem dov., stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst (ẹ́ ẹ̑) 1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo // zastar. zasesti, zavzeti: sovražnik je obsedel mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel obséden -a -o: obseden človek; obseden od jeze; obseden z mislijo na potovanje; vpila je kot obsedena; obsedeno mesto ♪
  6.      obseválnica  -e ž (ȃ) prostor, navadno v zdravstveni ustanovi, namenjen za obsevanje: poliklinika ima zdaj novo obsevalnico / za rudarje so v nekaterih industrijskih državah uredili posebne obsevalnice ♪
  7.      obstájati 1 -am nedov. (ā) 1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo // redko živeti, shajati: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati ∙ moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih 2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov ♪
  8.      obstáti 1 -stojím dov., obstój obstójte; obstál; nam. obstàt in obstát (á í) 1. ostati v stoječem položaju: povabila ga je, naj sede, pa je kar obstal; postavi se k steni in obstoj; otroci so vstali in mirno obstali; obstati kot prikovan 2. prenehati hoditi, se premikati: naredi nekaj korakov, pa spet obstoji; obstati pred vrati / toliko časa je obstal, da so šli drugi mimo postal // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna je obstala 3. redko ustaviti se, obstati: črpalka, ura obstoji / zaradi okvare je avtomobil obstal ♪
  9.      obstójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno ♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne ● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina ♪
  10.      obtakníti  in obtákniti -em dov. (ȋ á) z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa: obtakniti lestenec s svečami; obtakniti sadiko z vejami / obtakniti cesto, progo s količki zakoličiti ♪
  11.      obteževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem 2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce ♪
  12.      obtežíti  -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ȋ í) 1. dati, namestiti težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem ♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena ♪
  13.      obtoževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec ♪
  14.      obtožítelj  -a m (ȋ) obtoževalec: namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj ♪
  15.      obújek  -jka m (ȗ) nav. mn., nekdaj kos blaga za ovijanje stopala: namesto nogavic je nosil obujke; volneni obujki ♪
  16.      obuválen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za obuvanje: obuvalna priprava / obuvalna žlica ♪
  17.      obvéza  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa: obveza se je razrahljala; na roki ima obvezo; sneli so mu obvezo z oči; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca povoj 2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza dolžnost / davčna obveza davčna obveznost // glagolnik od obvezati: pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju ◊ med. kompresijska obveza za ustavljanje krvavitev iz rane; mavčna obveza z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov; dokolenska mavčna obveza ♪
  18.      obvézati  in obvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. namestiti obvezo: obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo; hitro se obveže z ruto 2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj: obvezali so ga za zelo nehvaležno delo; s prisego so jih obvezali držati se ukazov; pravno obvezati / obvezali so jih k molku 3. zastar. oviti, obdati: debla obvezati s slamo obvézati se in obvezáti se nav. ekspr. obljubiti, zagotoviti: obvezal se je, da bo zbral nekaj gradiva obvézan -a -o: obvezani ranjenci; hodil je okrog z obvezano glavo / to so bili obvezani storiti dolžni ♪
  19.      obvezílen  -lna -o prid. (ȋ) namenjen za obvezovanje: obvezilni material; obvezilna gaza / obvezilne škarje ♪
  20.      obvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. nameščati obvezo: obvezovati rane; obvezuje mu roko 2. delati, da kdo mora storiti, opraviti kaj: z oporoko jo obvezuje, da poskrbi zanj / to ga obvezuje k najstrožjemu molku ∙ knjiž. sheme bodo skladatelja manj obvezovale bo bolj svoboden v ustvarjanju obvezováti se nav. ekspr. obljubljati, zagotavljati: obvezuje se, da bo vestno opravljal svoje delo obvezujóč -a -e: draga darila so vedno obvezujoča ♪
  21.      obvzéti  -vzámem dov., obvzêmi obvzemíte; obvzél; nam. obvzét in obvzèt (ẹ́ á) zastar. obiti, prevzeti: čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli ♪
  22.      obžéti  -žánjem dov., nam. obžét in obžèt (ẹ́ á) požeti okrog česa: obžeti sadike / obželi so ves nasad ♪
  23.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  24.      očeljustáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: očeljustala ga je pri vseh sosedih ♪
  25.      očivíden  -dna -o prid. (í ȋ) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hud očivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila ♪

   1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA