Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nalog (280-304) 
- odréjati -am nedov. (ẹ́) 1. predpisovati, določati z odredbami: sporočal je, kar je odrejala oblast // izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi: njegova naloga je odrejati odmore / dov.: odrejam dva dni počitka; odrejam vojaški pogreb 2. publ. določati: odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo ♪
- odríniti -em dov. (í ȋ) 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest // s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega // s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar
tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali ∙ ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo // odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi
snega odrinilo 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda ♪
- odvážen -žna -o prid. (á ā) zastar. 1. pogumen, odločen: brodnik je bil odvažen 2. pomemben, važen: opraviti odvažno nalogo odvážno prisl.: odvažno je odgovarjal ♪
- odvzémanje -a s (ẹ̑) glagolnik od odvzemati: odvzemanje vzorcev / njihova naloga je bila odvzemanje orožja okupatorjem / dodajanje in odvzemanje plina ♪
- ogóvor -a m (ọ̑) 1. glagolnik od ogovoriti: čakal je na moj ogovor; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo 2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči ogovor / prijatelj, tovariš in drugi ogovori ● zastar. v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo nagovoru ♪
- okolíšanje -a s (ȋ) glagolnik od okolišati: vse to okolišanje se mu je upiralo / povej mi brez okolišanja ● knjiž., ekspr. naloge se je lotil brez okolišanja hitro, takoj ♪
- okolíšenje -a s (ȋ) glagolnik od okolišiti: sprenevedanje in okolišenje / govoril je neposredno, brez okolišenja ● knjiž., ekspr. naloge se je lotil brez okolišenja hitro, takoj ♪
- okrájen -jna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na okraj: a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju / okrajne meje b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju c) okrajni šolski svet 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških ♪
- okróžen 1 -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na okrožje: okrožne meje / okrožni sekretar / okrožna konferenca / okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; okrožni zdravnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okrožju ♦ jur. okrožno sodišče prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve ♪
- okupírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast; zasesti, osvojiti: nacistična Nemčija je okupirala sosednje države / publ. študentje so v znak protesta okupirali univerzo 2. nedov. in dov., publ. jemati razpoložljivi čas, zaposlovati: novo delo ga je sprva popolnoma okupiralo / okupira ga zlasti problem smisla človekovega bivanja zanima ga, razmišlja o njem ● ekspr. na zabavi ga je spretno okupirala si pridobila njegovo družbo okupíran -a -o: delavski sveti so okupirani z gospodarskimi nalogami; osvobojeno ozemlje sredi okupirane Slovenije ♪
- opázen -zna -o prid., opáznejši (á ā) ki se da opaziti: komaj opazen smehljaj; v teh črticah je opazen Cankarjev vpliv; opazna napaka, razlika; raze na izdelku so precej opazne // nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: opazna obleka; rad uporablja opazno besedišče; opazno vedenje ∙ publ. naš tekmovalec je dosegel opazno sedmo mesto zelo dobro opázno prisl.: opazno se oblačiti, vesti; komaj opazno se premikati; njegova naloga je opazno boljša ♪
- operatíven -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na operacijo: a) operativna odstranitev obolelega tkiva; operativno zdravljenje / operativni trakt v bolnici b) operativni bataljon; operativna enota / operativni oficir; operativno poveljstvo / vojska je napredovala po operativnem načrtu / operativno področje 2. nanašajoč se na operativo: vzgajati operativni kader; operativno vodstvo / opravljati operativne naloge / operativni postopek ● publ. operativni prostori so premajhni delovni prostori; publ. ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna uspešna, zavzeta ◊ aer. operativni dnevnik letala; ekon. operativni plan podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje; operativna evidenca sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj; navt. operativna obala obala, urejena za pristajanje ladij operatívno prisl.: operativno zdraviti; operativno
samostojen oddelek ♪
- opísati in opisáti opíšem dov., opíšite (í á í) 1. z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih: opisati človeka, dogodek, lego kraja; sam je opisal svoje življenje; nakratko, natančno opisati / opisati naloge, ki jih je treba opraviti; opisati potek dela 2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti: opisati elipso, krog; premica opiše plašč valja ∙ žoga je opisala (velik) lok je letela v (velikem) loku 3. star. pobarvati, poslikati: opisal je veliko pirhov; opisati si obraz opísan -a -o: opisana metoda ne ustreza več; njegove zasluge so opisane zelo natančno; površno opisan ♪
- oprávek -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se
spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje
nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
- opravičevánje -a s (ȃ) glagolnik od opravičevati: prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog / opisal je njegovo opravičevanje in obup / opravičevanje pritiska na sosednje države / ekspr. pismo, polno opravičevanj opravičil ♪
- opravičeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s
preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
- opravíčiti -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi
obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
- opravílo -a s (í) 1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli; zmotiti koga pri važnem opravilu; odgovorno, težko opravilo; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila; biti spreten za mehanična opravila 2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo; prihajati k opravilu; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo 3. nav. mn., star. opravek: opravila so ga zadržala; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila 4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje, funkcija: na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati; življenjska opravila v organizmu so prenehala; opravila možganov 5. knjiž., redko glagolnik od opraviti: opravilo naloge ● star. njeno
edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka; star. imam mnogo opravila dela; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo ♪
- opráviti -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati;
opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr.,
navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi
brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini
jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved;
strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
- oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo
3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
- opredelítev -tve ž (ȋ) 1. opis z navedbo bistvenih značilnosti: odkloniti prejšnjo opredelitev naroda; znanstvena opredelitev / ostra opredelitev sorodnih pojmov 2. glagolnik od opredeliti: opredelitev pojava / časovna opredelitev najdbe / natančna opredelitev nalog / prizadevanje za točno opredelitev avtorja / svetovnonazorska opredelitev; zagotovljena svoboda opredelitve / ti dogodki so zahtevali opredelitev od vsakogar ♪
- orgán -a m (ȃ) 1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko ∙ knjiž., redko nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije // bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo / rastlinski organ 2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / organi samoupravljanja b)
glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski, republiški organi; organi federacije / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja // publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti miličniki 3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: časopis Delo je organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije; list izhaja kot organ politične stranke 4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom ◊ anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; jur. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka ♪
- organizácija -e ž (á) 1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Jugoslaviji; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman 2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost: potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave 3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo; stopiti, vpisati se v organizacijo; napredna organizacija; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije;
dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki z družbenimi sredstvi opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost družbenih služb; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ ● Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu ◊ ekon. gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih; organizacija združenega dela [OZD] delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] del delovne organizacije, ki v delovnem procesu tvori določeno celoto in ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela ♪
- organizíranje -a s (ȋ) glagolnik od organizirati: organiziranje tekmovanja je bilo uspešno / organiziranje prodaje blaga, proizvodnje / njegova naloga je bila organiziranje teroristične skupine / politično organiziranje ljudi / delavci so zahtevali pravico organiziranja in združevanja ♪
- orjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na orjake: ima orjaško postavo / voz sta vlekla dva orjaška konja // ekspr. zelo velik: orjaški človek; orjaški motorji, stroji / udaril ga je s svojo orjaško pestjo / prostor orjaških razsežnosti / orjaške gore, stene zelo visoke ● ekspr. industrija je napredovala z orjaškimi koraki se je zelo hitro razvijala; ekspr. čakajo ga orjaške naloge težke, zelo zahtevne ◊ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe; orjaški lenivec v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti; zool. orjaška morska krava sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas ♪
155 180 205 230 255 280 305 330 355 380