Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

naklepen (3)

1.      naklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanje naklépno prisl.: naklepno povzročiti škodo ♪
2.      nènaklépen  -pna -o prid. (ȅ-ẹ̑) jur. nasproten, drugačen od naklepnega: nenaklepni uboj ♪
3.      dolózen  -zna -o prid. (ọ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; naklepen: dolozni uboj ♪