Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
nagon (97) 
- nagòn -ôna m (ȍ ó) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni; predati, prepustiti se nagonu; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu 2. knjiž. želja, sla: imeti morilski, razdiralni nagon; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo ♪
- nagónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nagon: čutiti, imeti nagonski odpor do česa; nagonski strah; nagonsko dejanje, življenje / z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik / človekov nagonski svet / to je nagonski človek nagónsko prisl.: nagonsko čutiti, sovražiti; nagonsko je planil pokonci ♪
- nagónskost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost nagonskega: nagonskost gibov / človekova nagonskost ♪
- nagónstvo -a s (ọ̑) zastar. nagonskost: nagonstvo primitivnih ljudstev ♪
- pránagòn -ôna m (ȃ-ȍ ȃ-ó) knjiž. prvi, osnovni nagon: vsi pranagoni so se v človeku ohranili / ekspr. sproščati pranagone nagone ♪
- ambivalénca -e ž (ẹ̑) knjiž. hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev: večna ambivalenca nagona in misli; razpetost med najbolj protislovne notranje situacije ali občutja, ta nenehna idejna ambivalenca ♪
- animáličen -čna -o prid. (á) animalen: animalični nagoni / ekspr. polastil se ga je animaličen strah ♪
- ántisociálen -lna -o prid. (ȃ-ȃ) ki je proti socialnemu redu, družbi: izrazit antisocialen človek / antisocialni nagoni so ga pripeljali do konflikta z družbo; antisocialne težnje ♪
- bítnost -i ž (ȋ) knjiž. bistvo, vsebina, narava: na dnu svoje bitnosti je asocialen / dotipati se do bitnosti vsega // eksistenca, obstoj, obstajanje: bitnost sveta; nagon po obrambi lastne bitnosti ♪
- borzijánski -a -o (ȃ) pridevnik od borzijanec: zmagal je njegov borzijanski nagon ♪
- čút -a m (ȗ) 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje ♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut
za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja ● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon ♪
- čutíti in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta
človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno,
v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
- dajálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dajanje: materinski dajalni nagon ♪
- démon tudi demón -a m (ẹ̑; ọ̑) 1. mitol. duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo: častiti demone; zli demon; vera v demone; pren., ekspr. bila je njegov demon // v krščanstvu hudič, satan: borba angelov z demoni 2. knjiž. močna, nagonska težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: demon ga je razjedal v duši; sprostiti demone v človeku / ekspr., z oslabljenim pomenom: polastil se ga je demon zavisti; v sebi je čutil demona sadizma, uničevanja ♪
- gíb -a m (ȋ) premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe; avtomatični gibi; mehki, mirni gibi; nagel, sunkovit gib; nagonski gib samoobrambe; plesni gib; gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem; pren. človekovi notranji gibi ◊ strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge ♪
- gnáti žênem nedov., stil. ženó (á é) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali / ekspr. burja žene oblake, valove // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo
zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas ● ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš ◊ agr. drevje žene v les
bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur gnáti se ekspr. 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve ♦ teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava ♪
- gnezdílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gnezdenje: gnezdilni nagon; gnezdilno razpoloženje / gnezdilna hišica ♪
- gòn gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
- gradílen -lna -o prid. (ȋ) potreben za graditev: gradilni nagon čebel / gradilne snovi ♪
- histeríja -e ž (ȋ) 1. psiht. duševna bolezen, ki se kaže v čustveni, nagonski neuravnovešenosti in telesnih motnjah brez organske okvare: imeti histerijo; napad, znaki histerije 2. nav. ekspr. neuravnovešeno, nerazsodno vedenje, ravnanje: to je sama histerija; ženska histerija / politična histerija ● ekspr. ne uganjaj histerije ne razburjaj se po nepotrebnem ali pretirano; publ. ta spopad stopnjuje vojno histerijo politično napetost, nevarnost vojne ♪
- impúlz -a m (ȗ) 1. knjiž. kar z močnim, navadno kratkotrajnim delovanjem povzroči, ohrani kako drugo delovanje, spodbuda: mnogi duhovni impulzi so prihajali iz te dežele; pasivno sprejema vse impulze; čakali so še na zadnji politični impulz / za svoje delovanje niso dobili nobenega impulza več; dati naši trgovini nov impulz / z oslabljenim pomenom sproščanje čustvenih impulzov // redko težnja, nagon: nepremagljiv impulz ga je gnal stran 2. elektr. kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost, sunek: prekiniti, sprožiti impulz; kratki, močni impulzi; antena sprejema oddane impulze; jakost, pot impulza; trajanje impulza / tokovni, valovni impulz ◊ biol. vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; fiz. produkt nespremenljive količine in časa, sunek ♪
- instínkt -a m (ȋ) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju, nagon: prepuščati, vdajati se instinktu; živalski instinkt; instinkt za gibanje / samoobrambni, spolni, življenjski instinkt; instinkt samoohranitve / delati, storiti po instinktu // redko želja, sla: močen instinkt po uveljavljanju 2. knjiž., navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: etični, pesniški, umetniški instinkt; instinkt za lepoto / zanaša se na svoj zdravi instinkt; ženski instinkt / trenutni instinkt ♪
- instinktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na instinkt, nagonski: čutiti instinktiven odpor do česa; ta gib je pri njem že instinktiven; z instinktivno kretnjo si je popravila lase; instinktivna reakcija; instinktivno dejanje, življenje / instinktiven igralec instinktívno prisl.: instinktivno čutiti, dojemati; instinktivno je zakričala ♪
- kàkor vez. (ȁ) I. med členi v stavku 1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako velik kakor oče; toplo je kakor poleti / igralci so isti kakor lani / program je trajal toliko časa kakor včeraj; dohodkov je toliko kakor izdatkov kolikor 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: sin je že večji kakor oče; premer cevi je manjši kakor meter / ni tako priden kakor sestra / blago nima več tolikšne cene kakor prej 3. za izražanje podobnosti: ukazuje kakor diktator; povsod se vede kakor doma / bled kakor zid; naglo kakor blisk; podobna sta si kakor jajce jajcu zelo 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: srečala sta se kakor po naključju; fanta imajo kakor za svojega / mož se je kakor prebudil; redko zdaj se mu kakor ne ljubi delati nekako, nekam 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na
določeno, navedeno: ne kaže drugega kakor molčati; nobeden ji ni rekel drugače kakor mati / kdo drug je kriv nesreče kakor ti 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki; enako je oblečen pozimi kakor poleti / kakor v hvali pretirava tudi v graji; publ. predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico in 7. star. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar; kot: jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko; kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist II. v odvisnih stavkih 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6: a) fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih; ona dela tako, kakor delajo druge / pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev / predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil; izdali smo prav toliko, kakor smo si
namenili kolikor b) imela bo manjšo doto, kakor se misli / ni vse tako, kakor je bilo / plačal je več, kakor sem zahteval c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: maha z rokami, kakor bi orehe klatil; zdi se, kakor da ni rešitve; dela se, kakor da me ne bi poznal č) ne kaže drugega, kakor da potrpimo; v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid d) kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila // z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala; vstopajo, kakor kdo pride; publ. kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov / s širokim pomenskim obsegom: kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina; kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena / vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv ker, saj; pošten kakor je, ni zahteval potrdila // nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: ostani ali pojdi, kakor že hočeš; kakor je videti, še ne bo miru; uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame /
kakor sem rekel: ne dam pa ne dam; kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim / »ostal boš doma!« »Kakor ukazujete« 2. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi kakor hitro za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot; vprašam ga, kakor hitro se vrne; kakor je ura devet, že sedi v krčmi 3. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe; kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil 4. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil; kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati če ga ima še tako rad / star. hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla čeprav 5. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano:
ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede; človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi, samoobramba, spolni nagon itd. 6. nav. elipt., pog., z nedoločnim zaimkom ali prislovom za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine: »kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor je kakšna«; hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje; bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje ● pog. kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši saj nisi nič boljši; to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali samoumevno, gotovo; pog. monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro drugo jutro; ekspr. otrok je trmast kakor le kaj zelo; »ne bom se uklonil.« »Kakor misliš« izraža obzirno zavrnitev povedanega; pog. dosegel je toliko kakor nič prav nič; star. vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel ki je šel ♪
- kanibálski tudi kánibalski -a -o prid. (ȃ; ȃ) nanašajoč se na kanibale, ljudožerski: kanibalski ples / kanibalsko pleme / kanibalski nagon // ekspr. divji, krut: kanibalsko ravnanje / s kanibalskim tekom se je lotil jedi ♪
1 26 51 76 
