Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nadrejen (41-65)


  1.      pokórnost  -i ž (ọ́) podrejanje oblasti, gospostvu koga: odrekati, priseči komu pokornost; od nje je zahteval pokornost; pokornost nadrejenim / to je storil iz pokornosti do svoje matere ♪
  2.      položáj  -a m (ȃ) 1. način, kako je kaj nameščeno a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže / železniški signal je v položaju Stoj 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem / njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna / položaj na lestvici se je spremenil mesto 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat ◊ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom ♪
  3.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  4.      pozábljati  -am nedov. (á) 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma ♪
  5.      predpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na resničnost: pri analizi smo predpostavili, da so vsi učenci enako stari / predpostavimo, da bodo vsi prijavljeni res odšli na izlet / predpostaviti tek dogodkov predvideti 2. knjiž. dati prednost: vedno predpostavi delo zabavi / te vrednote je predpostavil vsem drugim / Koseskega so hoteli predpostaviti Prešernu predpostávljen -a -o: predpostavljena hipoteza, trditev; to dejstvo je bilo predpostavljeno ∙ publ. uresničevanje predpostavljenih nalog vnaprej določenih; publ. v državi ni bilo nobene predpostavljene stranke nadrejene, vodilne; sam.: publ. predpostavljenim je poročal o svojem delu nadrejenim, predstojnikom ♪
  6.      rapórt  -a m (ọ̑) 1. kratko, ustno uradno poročanje nadrejenemu, zlasti v vojski: biti navzoč pri raportu; parada se je začela z raportom komandantu / dnevni, jutranji raport // kratko uradno poročilo nadrejenemu, zlasti v vojski: poslušati, ekspr. zdrdrati raport / imeti, žarg., voj. dati raport; napisati raport štabu 2. kratek uraden pogovor z nadrejenim zaradi kake nepravilnosti, prošnje, zlasti v vojski: zahtevati raport pri upravniku zavoda; zaradi prekrška je moral na raport h komandantu 3. knjiž., redko povezava, odnos: raport generacij / park v raportu ulic in trgov / biti v raportu s hipnotizerjem v duševni povezavi, stiku ◊ tekst. raport na preprogi, tapeti ponavljajoči se del vzorca, sosledje ♪
  7.      raportírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kratko, ustno uradno poročati nadrejenemu, zlasti v vojski: padalci so raportirali svojemu inštruktorju; poveljnik častne čete je raportiral; raportirati štabu o akciji / vsak dan je moral raportirati o svojem delu ● pog., ekspr. ko pride iz službe, ženi o vsem raportira pripoveduje ♪
  8.      referírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ustno poročati: referirati nadrejenemu; referirati o nesreči ∙ ekspr. novice je referirala prijateljici povedala 2. imeti, pripraviti referat; predavati, poročati: na zborovanju zgodovinarjev referirati o kmečkih uporih / predsednik je referiral o nalogah društva v prihodnjem letu ♪
  9.      ritolízec  -zca m (ȋ) vulg. kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih: izogibati se ritolizcev ♪
  10.      ritolíznik  -a m (ȋ) vulg. kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih: ritolizniki so se mu klanjali in mu stiskali roko v pozdrav; bil je velik ritoliznik ♪
  11.      servílen  -lna -o prid. (ȋ) knjiž. kdor si s pretirano uslužnostjo, vdanostjo prizadeva pridobiti naklonjenost nadrejenih; hlapčevski, klečeplazen: servilnega človeka nihče ne ceni / servilno klanjanje servílno prisl.: bil mu je servilno vdan ♪
  12.      servílnost  -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost servilnega človeka: zaradi servilnosti pri sodelavcih ni bil priljubljen / servilnost do nadrejenih ♪
  13.      signalizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) dajati, oddajati signale: učiti se signalizirati; signalizirati z lučjo, zastavicami / signalizirati pozivni znak // s signali sporočati: signalizirati na pomoč; signaliziral je, da je vse v redu ● publ. napake je treba pravočasno signalizirati nadrejenemu sporočiti ♪
  14.      sinoním  -a m (ȋ) lingv. beseda, ki ima (skoraj) enak pomen kot kaka druga beseda; sopomenka, soznačnica: tepsti, tolči, biti so sinonimi / delni sinonim; nadrejeni sinonim ● publ. japonski izdelki so že kar sinonim za kvaliteto so zelo kvalitetni ♪
  15.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
  16.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  17.      súženj  -žnja m (ú) 1. v suženjstvu brezpraven, nesvoboden človek, ki je v lasti svojega gospodarja: kupiti sužnja; rimski sužnji / lastnik sužnjev; trgovina s sužnji / prodali so ga za sužnja / črni sužnji v ameriškem okolju, nekdaj brezpravno, nesvobodno črnsko prebivalstvo 2. ekspr., navadno s prilastkom podrejen, odvisen človek: niso hoteli postati sužnji tujcem / suženj mamil; biti suženj javnega mnenja, strasti ∙ ekspr. ne bom suženj svojega stanovanja ne bom ga pretirano pospravljal, pazil nanj 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: suženj režima ♪
  18.      titanízem  -zma m (ȋ) knjiž. 1. mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti: ta pesem je himna njegovemu titanizmu; motiv titanizma 2. lastnost, značilnost nenavadno velikega, močnega: titanizem kipov ♪
  19.      titánstvo  -a s (ȃ) knjiž. mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti: spominjal se je svojega mladostnega titanstva / titanstvo herojev ♪
  20.      ukázati  tudi ukazáti ukážem dov. (á á á) 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazati hlapcu napreči konja; ukazati psu: lezi; naredi, kar sem ukazal; ukazal je, da morate takoj na pot; z roko je ukazal, naj utihnejo; pismeno, ustno ukazati; ukazati in prepovedati / ukazati napad, umik / elipt.: ukazati alarm; papir in pero! je ukazal ♦ voj. poveljnik je ukazal ogenj izrekel, izrazil povelje // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: prosim, kaj ukažete; ostani tu. Kakor ukažete 2. dati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazati računalniku, naj poišče potrebne podatke 3. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: srcu ne moreš ukazati, naj ljubi / ukazati viharjem mir 4. zastar. naročiti: gost je ukazal pečenko in vina ukázan -a -o: končati ukazano delo; tako je ukazano; sam.: narediti ukazano ♪
  21.      ukazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazovati otroku, služabniku, vojaku; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ranjenca dvignejo ∙ zastar. ukazovati na svatbo vabiti // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj ukazujete, vpraša služabnik; pojdi! Kakor ukazujete 2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo: kdo tu ukazuje: jaz ali ti; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo 3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazovati računalniku, satelitu 4. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati; ni mogel več ukazovati svojim živcem 5. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje zahteva ukazujóč -a -e: ukazujoč gib, glas; prisl.: pojdi že, je ukazujoče rekel oče ♪
  22.      uslúžnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost uslužnega človeka: njegova uslužnost ji ugaja; s pretirano uslužnostjo ga je razvadila; velika uslužnost; uslužnost do nadrejenih / narediti kaj iz uslužnosti ♪
  23.      veléti  -ím dov., vêlel (ẹ́ í) 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti; cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj velite, prosim; odnesi to. Kot velite 2. nedov. in dov., nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost, ekspr. srce / star. vera veli ljubezen zapoveduje 3. nedov. in dov., star. praviti, reči: koruzi velijo Belokranjci debelača; upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever imenujem se, pišem se // v sedanjem času praviti, glasiti se: tako veli pesem, pregovor velèč -éča -e: veleč, naj ga počakajo, steče nazaj ♪
  24.      visòk  -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo // v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja ● poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia visôko prisl.: sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč ∙ ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh visôki -a -o sam.: uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem ♦ rel. Sin Najvišjega Kristus ♪
  25.      zatožíti  in zatóžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. sporočiti komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: zatožil ga je staršem, pri starših; zatožiti sošolca učitelju; zatožiti koga, da se pretepa // raba peša sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi: ovaduh ga je zatožil na policiji; nekdo ga je zatožil, da se druži s prevratniki 2. nepreh. tožeče, tarnajoče reči, spregovoriti: bolnik je zatožil: vroče je; boli, je tiho zatožil 3. zastar. obtožiti, obdolžiti: zatožiti koga hudodelstva / po krivem zatožiti ● redko zatožil je že precej denarja s tožbami zapravil zatožíti se in zatóžiti se redko stožiti se: zatožilo se mu je po domu zatóžen -a -o: otrok se je bal, da bo zatožen; zatožen hudodelstva; po krivem zatožen ♪

   1 16 41



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA