Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

nacija (59-83)


  1.      rèkombinácija  -e ž (ȅ-á) knjiž. ponovna kombinacija: doseči drugačen učinek z rekombinacijo barv ◊ biol. preureditev genov, zlasti med redukcijsko delitvijo; fiz. ponovna združitev (poljubnega) pozitivno in negativno naelektrenega delca ♪
  2.      rekriminácija  -e ž (á) jur. medsebojno obdolževanje soobdolžencev v postopku: na obravnavi je prišlo do rekriminacije ♪
  3.      resignácija  -e ž (á) glagolnik od resignirati: njegov beg še ne pomeni resignacije / resignacija nad stvarnostjo ∙ knjiž. resignacija predsednika odstop // stanje resigniranega človeka: iz njegovega govorjenja je bilo čutiti resignacijo / njegova lirika izraža resignacijo ♪
  4.      rèvakcinácija  -e ž (ȅ-á) med. ponovno cepljenje: revakcinacija proti kozam ♪
  5.      sanácija  -e ž (á) glagolnik od sanirati: sanacija starega gradu / sanacija vodnjakov / prevzeti sanacijo premogovnika; sklep o sanaciji banke; postopek za sanacijo / finančna sanacija ♪
  6.      stagnácija  -e ž (á) knjiž. ostajanje pri doseženi stopnji, stanju dejavnosti na kakem področju: boriti se proti stagnaciji in nazadovanju; industrijska, kulturna stagnacija; stagnacija gospodarstva; stagnacija v tehničnem razvoju / kmetijstvo je v stagnaciji se ne razvija, ne napreduje ♪
  7.      subordinácija  -e ž (á) glagolnik od subordinirati: priznavati, spoštovati subordinacijo; uradna, vojaška subordinacija ♦ filoz. ureditev pojmov po njihovi vsebinski hierarhiji ♪
  8.      tonácija  -e ž (á) knjiž. rahla obarvanost v določenem (barvnem) tonu: prevladuje svetla tonacija zgradb ♪
  9.      trepanácija  -e ž (á) glagolnik od trepanirati: sledovi trepanacij na lobanjah ♪
  10.      vakcinácija  -e ž (á) glagolnik od vakcinirati: vakcinacija otrok; vakcinacija proti tetanusu, tuberkulozi ♪
  11.      akút  -a m (ȗ) lingv. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali za rastočo intonacijo, ostrivec: zaznamovati z akutom // rastoča intonacija ♪
  12.      alienacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od alienacija: alienacijska problematika ♪
  13.      asignacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od asignacija: asignacijska izjava ♪
  14.      asignatár  -ja m (ā) fin. oseba, v katere korist je asignacija izdana ♪
  15.      bogàt  stil. bôgat -áta -o prid., bogatéjši (ȁ ā; ó ā) 1. ki ima mnogo materialnih dobrin: dobila je bogatega moža; zelo je bogata / bogata dežela; bogata hiša; pren. bogata jesen 2. ki ima dosti določene stvari: bogati rudniki; bogata zbirka kamnov; bogato nahajališče živega srebra / pesem, bogata idej; pokrajina, bogata sonca; neustalj. partija šaha je bila bogata na lepih kombinacijah; vitaminsko bogata hrana; miselno bogata komedija; pren. spet je za izkušnjo bogatejši; bogat z izkušnjami // po vrednosti, količini zelo velik: bogat pridelek; letos je bila bogata žetev; bogato plačilo; knjiž. bogata rosa na travi 3. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: bogat jezik; bogat vzorec; bogata kulturna dejavnost / bogato življenje 4. knjiž. dragocen, razkošen: bogat plašč; bogato darilo / imeti bogato kosilo bogáto prisl.: bogato obdarovati; bogato obložena miza; bogato cvetoče drevje / ekspr. bogato nabrana obleka zelo, močno; sam.: revni in bogati ♪
  16.      cirkumfléks  tudi církumfleks -a m (ẹ̑; ȋ) lingv. grafično znamenje za padajočo intonacijo: napiši cirkumfleks // padajoča intonacija: izgovoriti s cirkumfleksom ♪
  17.      determinacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od determinacija: determinacijska metoda ♪
  18.      divinatóričen  -čna -o (ọ́) pridevnik od divinacija: divinatorična sposobnost ♪
  19.      dominánca  -e ž (ȃ) knjiž., redko dominantnost, dominacija: na sliki preseneča dominanca svetlih tonov ♦ bot. prevlada posamezne vrste v rastlinski združbi ♪
  20.      emanacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od emanacija: emanacijski proces ♪
  21.      fín  -a -o prid., finéjši (ȋ) 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren / fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode // nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno / fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka // zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino // zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka ◊ grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene fíno 1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek 2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali 3. pog., v medmetni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog ♪
  22.      garnitúra  -e ž (ȗ) navadno s prilastkom 1. več predmetov, stvari, ki sestavljajo celoto: na razstavi pohištva so vzbudile največ zanimanja sobne in vrtne garniture; usnjena klubska garnitura; garnitura ključev za avto; garnitura spodnjega perila; garnitura jedilnega pribora / volnena garnitura pulover in jopica iz enake volne 2. publ. skupina ljudi, povezana z enako dejavnostjo: ostanki različnih vojaških in političnih garnitur; najmlajša garnitura igralcev; oblast je prevzela garnitura plačancev ◊ ptt naglavna govorilna garnitura kombinacija mikrofona in slušalke, ki se namesti na glavo, da sta roki prosti; tisk. črkovna garnitura črke vseh velikosti istega tipa; žel. garnitura sestav vagonov, pripravljenih za odhod; potniška garnitura ♪
  23.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  24.      idéntičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten, enak: gre za identične pojave, pojme; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem 2. isti: šlo je za identično osebo ◊ geom. identični tvorbi tvorbi, ki imata enako obliko in velikost; mat. identična enačba enačba brez neznanke ♪
  25.      inklinacíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od inklinacija: inklinacijska magnetna igla ♪

   1 9 34 59 84 109  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA