Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
n (9.626-9.650)
- čédnostnik -a m (ẹ́) nav. iron. kreposten človek: domnevni čednostnik ♪
- čédnostnost -i ž (ẹ́) raba peša krepostnost: njegova zlagana čednostnost ♪
- čêhniti -em in čehníti čéhnem dov. (é ȇ; ȋ ẹ̑) nar. česniti: S pestjo bi te čehnil. Če bi bil kaj vreden, bi ti ne prevzeli dekleta (F. Bevk) ♪
- čekàn -ána m (ȁ á) podočnik pri prašiču: divjega prašiča spoznaš po čekanih // nav. mn., nizko zob sploh: ima še nekaj majavih, rumenih čekanov; zapri usta in skrij čekane ◊ arheol. orožje v obliki ozke, ukrivljene sekire s koničastim temenom ♪
- čekánast -a -o prid. (á) podoben čekanu: veliki čekanasti zobje ♪
- čekóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ček: čekovni odrezek; čekovna golica; čekovna knjižica sešitek čekovnih golic ◊ fin. čekovni račun bančni račun, s katerega imetjem razpolaga lastnik s čeki; jur. čekovno pravo predpisi za poslovanje s čeki ♪
- čekóvnopráven -vna -o prid. (ọ̄-ā) nanašajoč se na čekovno pravo: čekovnopravno razmerje ♪
- čeláden -dna -o (ȃ) pridevnik od čelada: čeladni jermen ♪
- čeládnica -e ž (ȃ) bot. močvirska rastlina s čeladi podobnim izrastkom na cvetni čaši, Scutellaria ♪
- čeládnik -a m (ȃ) ekspr. vojak s čelado: čeladniki so obkolili jetnike ♪
- čeláren -rna -o prid. (ā) nar. nenavaden, skrivnosten, čuden: imel sem mešan, čelaren občutek; čelarna prikazen // nar. vzhodno zvijačen, varljiv: čelarni svet ♪
- čelárnost -i ž (ā) nar. lastnost čelarnega ♪
- čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
- čeléšnik -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
- čeléšnjak -a m (ẹ̑) redko čelešnik: sušiti srajco na čelešnjaku ♪
- čelílen -lna -o prid. (ȋ) les., v zvezi čelilna žaga krožna žaga za čeljenje lesa ♪
- čelílnik -a m (ȋ) les. krožna žaga za čeljenje lesa ♪
- čêljenje in čéljenje -a s (é; ẹ́) glagolnik od čeliti: čeljenje snopov / čeljenje lesa ♪
- čeljustánje -a s (ȃ) glagolnik od čeljustati: nočem poslušati tega čeljustanja / prazno čeljustanje ♪
- čeljústen -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪
- čeljústnica -e ž (ȗ) anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici ♪
- čeljústničen -čna -o (ȗ) pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah ♪
- čeljústnik -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par ♪
- čêlnica -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
- čêlničen -čna -o (ȇ) pridevnik od čelnica: čelnična votlina ♪
9.501 9.526 9.551 9.576 9.601 9.626 9.651 9.676 9.701 9.726