Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

n (89.474-89.498)


  1.      zavetíšče  -a s (í) 1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija // tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče 2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe ♪
  2.      zavétje  -a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije ♪
  3.      zavétrje  -a s (ẹ̑) kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: rasti v zavetrju; zavetrje pod skalo, pred hišo; zavetrje in privetrje ♪
  4.      zavéza  -e ž (ẹ̑) 1. kar koga zavezuje kaj storiti, delati: odvezati, rešiti koga zaveze; spoštovati, sprejeti zavezo; iz zaveze izhajajoča obveznost / podpisati zavezo / star. storil je zavezo, da bo molčal zavezal se je / zaveza molka, zvestobe; zaveza tradicije, vere // dejanje, s katerim se kdo zaveže kaj storiti, delati: zahtevati od koga zavezo; pismena, ustna zaveza // razmerje, ki nastane s takim dejanjem: pretrgati, skleniti zavezo s kom; zaveza med ljudmi 2. kar se kdo zaveže storiti, delati: izpolnjevati zavezo; s podpisom pogodbe sprejete zaveze / omejena zaveza 3. zastar. zveza: skleniti vojaško zavezo; združiti se v zavezo / imeti z žensko nedovoljeno zavezo razmerje // zakonska zveza: starši nasprotujejo njuni zavezi / sklenila sta večno zavezo (cerkveno) sta se poročila 4. zastar. vez, vrvica: odvezati, zategniti zavezo; zaveze pri oblačilu ◊ rel. nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; stara zaveza prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; sveto pismo nove, stare zaveze; skrinja zaveze pri starih Judih skrinja, ki je bila znamenje zaveze Boga in izraelskega ljudstva ♪
  5.      zavézati  in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša / zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego ● star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili ◊ etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka zavézati se in zavezáti se 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji ● zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji ∙ pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik ♪
  6.      zavezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo 2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali // s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati zavezováti se z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pismeno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal zavezujóč -a -e: odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega ♪
  7.      zavibrírati  -am dov. (ȋ) zanihati, zatresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna zavibrira / smučka se je zapičila v sneg in zavibrirala / glas ji je zavibriral // preh. narediti, povzročiti, da kaj tako zaniha, se zatrese: zavibrirati struno na kitari ♪
  8.      zavičáj  -a m (ȃ) zastar. domači kraj, domovina: še mlad je zapustil zavičaj ♪
  9.      zavídati  -am nedov. (í) čutiti veliko nezadovoljstvo, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: vsi sosedje mu, star. ga zavidajo; zavidati komu srečo, uspeh; zavidati komu zaradi njegovih sposobnosti / zavidati komu za bogastvo ● ekspr. takega življenja mu nihče ne zavida zelo slabo živi; ekspr. ima tako ženo, da mu jo vsi zavidajo zelo dobro; zastar. zaradi storjene krivice zavidati koga sovražiti zavidajóč -a -e: gledali so ga, zavidajoč mu spretnost zavídan -a -o: od mnogih zavidana sreča ♪
  10.      zavidljív  -a -o prid., zavidljívejši (ȋ í) 1. zavisten: zavidljivi sosedje / biti komu zavidljiv za kaj / zavidljive oči 2. ekspr. zelo dober, ugoden: priboriti si zavidljiv položaj; soba z zavidljivim razgledom; pri delu je dosegel zavidljive rezultate // zelo velik, visok: doseči zavidljiv uspeh; zavidljiva hitrost; naše šolstvo je doseglo zavidljivo raven zavidljívo prisl.: zavidljivo gledati; zavidljivo dobra kakovost izdelkov ♪
  11.      zavidljívec  -vca m (ȋ) ekspr. zavisten človek: zavidljivci jih obrekujejo ♪
  12.      zavidljívost  -i ž (í) ekspr. zavistnost, zavist: zavidljivost sosedov / s svojim vedenjem je vzbudil zavidljivost ♪
  13.      zavíh  -a m (ȋ) sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati, skrtačiti zavihe; na zavihu ima pripeto značko; ozki, široki zavihi // zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavih; odvihati zavihe na rokavih / škornji na zavih / zavih na papirju ♦ zal. notranji, ob obeh robovih navznoter zavihan, upognjen del ovitka, navadno z besedilom o avtorju, delu // prostor med zavihanim delom in osnovo: dati listek v zavih na rokavu ♪
  14.      zaviháriti  -im dov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo zapihati: veter je zaviharil nad polji; pren., ekspr. v duši ji je zaviharila nevihta 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: zaviharil je po dvorišču ● ekspr. kričanje množice je zaviharilo po trgu se je viharno razleglo, je zadonelo ♪
  15.      zavíhati  -am dov. (í) narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor // dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače zavíhati se dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: krilo se ji je zavihalo; listi zvezka so se zavihali navznoter; vogal preproge se je zavihal / psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale ● ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati zavíhan -a -o: zavihani brki; zavihani rokavi ♪
  16.      zavíhek  -hka m (ȋ) sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati zavihke; koničasti, ozki zavihki; gumbnica v zavihku plašča; suknjič brez zavihkov // zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavihki; krzneni zavihek kape; zavihki na rokavih / zavihki pri škornjih / zavihek papirja, pločevine ♪
  17.      zavihováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerja iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihovati liste / zaradi mraza so si zavihovali ovratnike usmerjali, obračali jih navzgor // dajati, polagati del ob robu na del pred njim: zavihovati rokave ♪
  18.      zavihráti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč se začeti neurejeno, vijugajoče gibati zaradi hitrega premikanja zraka: ob sunku vetra so zastave zavihrale / lasje ji zavihrajo v vetru // vihrajoč se pojaviti: ob prihodu osvoboditeljev so na hišah zavihrale zastave // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče premakne: veter zavihra trakove, zastave / vihar je zavihral krošnje dreves 2. ekspr. hitro in hrupno iti, stopiti: jezno je vstal in zavihral po sobi / konj zavihra zdirja 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nad mestom je zavihral vihar / groza mi je zavihrala v prsih ♪
  19.      zavihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo 2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe 3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro // ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče zavihtéti se z odrivom spraviti se kam: zavihteti se na konja, v sedlo / zavihteti se čez ograjo zavihtèn -êna -o: žvižg zavihtenega biča ♪
  20.      zavihtíti  -ím dov., zavíhtil (ȋ í) star. zavihteti: zavihtiti šibo / zavihtiti se na konja ♪
  21.      zavijáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. nočni metulji z rombastimi sprednjimi in trikotnimi zadnjimi krili, Tortricidae: zavijači in pedici / jabolčni zavijač katerega gosenica povzroča črvivost jabolk, Laspeyresia pomonella 2. v zvezi trtni zavijač hrošč kovinsko modre ali kovinsko zelene barve, katerega ličinka uničuje zlasti vinsko trto, Byctiscus betulae: ličinke trtnega zavijača ♪
  22.      zavijáča  -e ž (á) 1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba 2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač ∙ zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo ♪
  23.      zavijáčka  -e ž (ā) etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi zavijačko; vezenina zavijačke ♪
  24.      zavijálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) delavec, ki kaj zavija: zavijalec v trgovini ◊ zool. trsni zavijalec trtni zavijač ♪
  25.      zavijálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) delavka, ki kaj zavija: zaposliti zavijalko ◊ gozd. borova zavijalka borova esasta zavijalna rja ♪

   89.349 89.374 89.399 89.424 89.449 89.474 89.499 89.524 89.549 89.574  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA