Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
n (87.649-87.673) 
- vzórček -čka m (ọ̄) manjšalnica od vzorec: zavesa z belim vzorčkom; plesti lep vzorček / vzeti vzorček snovi ♪
- vzorčeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. izbirati, jemati vzorce česa: vzorčevati rudo ♪
- vzórčiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑) 1. knjiž. izbirati, jemati vzorce česa: vzorčiti blago, surovino; napačno vzorčiti 2. tekst. delati vzorce na čem, v čem: vzorčiti pletenino, tkanino; vzorčiti z drobnimi vzorci vzórčen -a -o: vzorčeno blago ♪
- vzórec -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s
prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr.
človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena ◊ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ♪
- vzorováti se -újem se nedov. (á ȗ) pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor: vzorovati se po očetu, pri očetu / pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi vzorován -a -o: po evropskih književnostih vzorovana tematika ♪
- vzpéti se vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju // s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi // knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti 2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor 3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel 4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je
že visoko 5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha 6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti // priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti 7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel 8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj ● ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti vzpét -a -o: vzpet konj; visoko vzpet lok mavrice ♪
- vzpétost -i ž (ẹ̑) 1. lastnost, značilnost vzpetega: strma vzpetost pobočja 2. knjiž. vzpetina: iz ravnine se dvigajo osamljene vzpetosti ♪
- vzplahutáti -ám in vzplahútati -am dov. (á ȃ; ū) hitro, slišno zamahniti s perutmi: petelin vzplahuta in zakikirika / vzplahutati s perutmi // plahutaje vzleteti: z vrha smreke vzplahuta jata vran; pren., knjiž. po sobah vzplahuta šepet ♪
- vzplahutávati -am nedov. (ȃ) večkrat vzplahutati: na drogu vzplahutava krokar ♪
- vzplamtéti -ím dov. (ẹ́ í) 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel vzplamtèl in vzplamtél -éla -o: vzplamtela jeza ♪
- vzplamtévati -am nedov. (ẹ́) 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni ♪
- vzplapoláti -ám dov. (á ȃ) 1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru 2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne // zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo ♪
- vzplapolávati -am nedov. (ȃ) 1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka: zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru 2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapolava // večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi 3. knjiž. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapolava blesk, strast vzplapolavajóč -a -e: vzplapolavajoč ogenj ♪
- vzpláti vzpóljem dov., vzpôlji vzpoljíte; vzplál in vzplàl (á ọ́) 1. napeti se in upasti: nosnice so mu vzplale / knjiž. prsi so ji vzplale // knjiž. vzvaloviti: jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri začne hitreje teči, krožiti; plamen visoko vzpolje vzplapola 2. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist ● knjiž., ekspr. ob tej nesramnosti je v njem vzplalo se je zelo razjezil, razburil ♪
- vzplávati -am dov. (ȃ) 1. plavajoč dvigniti se na površje: plavalec se potopi in spet vzplava; vzplavati iz globine, na površino / podmornica je zaradi poškodbe morala vzplavati vzpluti / ekspr. sonce vzplava izza oblaka / ekspr. ptica vzplava pod nebo vzleti 2. redko začeti plavati; splavati: živali vzplavajo po tolmunu / v dok spustijo vodo in ladja vzplava vzplove ● ekspr. na lice ji vzplava smehljaj ji pride, se prikaže ♪
- vzplúti vzplôvem in vzplújem dov., tudi vzplovíte (ú ó, ú) ploveč dvigniti se na površje: poškodovana podmornica je morala takoj vzpluti / ekspr. ptice vzplovejo pod nebo vzletijo ♪
- vzpodbádati -am nedov. (ȃ) spodbadati: jezdec vzpodbada konja / vzpodbadati koga k učenju ♪
- vzpodbôsti -bôdem dov., vzpodbôdel in vzpodbódel vzpodbôdla, stil. vzpodbòl vzpodbôla (ó) spodbosti: jezdec vzpodbode konja / vzpodbosti koga k delu, razmišljanju / ta beseda, misel ga je še bolj vzpodbodla ♪
- vzpodbúda -e ž (ȗ) spodbuda: za vzpodbudo kaj povedati / to naj ti bo v vzpodbudo / nagrada je bila zanj velika vzpodbuda / črpati vzpodbude iz klasičnih del ♪
- vzpodbudíti -ím dov., vzpodbúdil (ȋ í) spodbuditi: vzpodbuditi oklevajočega tovariša / vzpodbuditi delovanje organa z električnim tokom / vzpodbuditi rast las vzpodbujèn -êna -o: biti vzpodbujen k delu ♪
- vzpodbújati -am nedov. (ú) spodbujati: vzpodbujati tekmovalce; vzpodbujati koga k posnemanju; vzpodbujati koga, naj gre / vzpodbujati dialog vzpodbujajóč -a -e: vzpodbujajoče besede; prisl.: vzpodbujajoče govoriti ♪
- vzpóra -e ž (ọ̑) šport. položaj na telovadnem orodju, pri katerem je telo oprto na iztegnjene roke: vzpora na bradlji; premet nazaj v vzporo / vzpora spredaj pri kateri je drog telovadnega orodja spredaj ♪
- vzporèd -éda m (ȅ ẹ́) zastar. 1. vrstni red, zaporedje: spreminjati vzpored; opisovati v določenem vzporedu 2. spored, program: vzpored prireditve ♪
- vzpóred prisl. (ọ̑) zastar. vzporedno: trami ležijo vzpored ♪
- vzporédba -e ž (ẹ̑) publ. primerjava: delati vzporedbe / vzporedba enega predloga z drugim ♪
87.524 87.549 87.574 87.599 87.624 87.649 87.674 87.699 87.724 87.749 
