Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

n (85.049-85.073)



  1.      uglášati  -am nedov. (á) uglaševati: uglašati instrumente
  2.      uglaševálec  -lca [c tudi lc] m () kdor uglašuje glasbene instrumente: uglaševalec klavirjev; dober uglaševalec
  3.      uglaševálo  -a s (á) elektr. visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner
  4.      uglaševáti  -újem nedov.) 1. naravnavati glasbilo na določeno tonsko višino: uglaševati violino; uglaševati po posluhu, s pripravo 2. ekspr. delati, da je kaj skladno, ubrano: uglaševati barve // delati, da je kaj skladno, enotno: uglaševati želje posameznikov s skupnimi 3. teh. nastavljati, naravnavati: uglaševati televizijski sprejemnik ◊ elektr. nastavljati nihajne kroge sprejemnika na frekvenco oddajnika
  5.      uglèd  -éda m ( ẹ́) zelo dobro mnenje, ki ga ima več ljudi o kom zaradi njegovih lastnosti, dejanj: njegov ugled se je povečal; imeti, izgubiti, ekspr. zapraviti svoj ugled; ekspr. izpodkopavati komu ugled; majhen, velik ugled; mednaroden, svetoven ugled / ugled države, podjetja
  6.      ugledalíščiti  -im dov.) knjiž. izoblikovati, predstaviti z gledališkimi sredstvi: režiser je učinkovito ugledališčil besedilo ugledalíščen -a -o: ugledališčena poezija
  7.      uglédati  -am dov., ugléj in uglèj ugléjte, stil. uglédi uglédite (ẹ́ ẹ̑) zagledati: ugledati človeka, žival; ugledati hišo ob cesti; nenadoma, takoj, že oddaleč jo je ugledal; če sta se ugledala, sta se ognila drug drugemu ● star. knjiga je ugledala beli dan je izšla; star. tu je ugledal luč sveta tu se je rodil ugledávši zastar.: ugledavši gosta, mu je tekel naproti uglédan -a -o: nenadoma ugledano vozilo je izginilo ∙ pog. parcelo za hišo imam že ugledano poznam parcelo, ki jo bom verjetno kupil za hišo
  8.      uglobíti  -ím dov., uglóbil ( í) 1. redko narediti, da ima kaj nižji nivo: tovornjaki so uglobili cestišče 2. knjiž. poglobiti: reka je uglobila svojo strugo; gube ob ustih so se ji še uglobile / uglobiti medsebojne vezi uglobljèn -êna -o: uglobljen kolovoz; vhod je uglobljen
  9.      uglušíti  -ím dov., uglúšil ( í) povzročiti, da se kaj ne sliši: preproga je uglušila korake // s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši; oglušiti: vreščanje ga je skoraj uglušilo
  10.      ugodítev  -tve ž () glagolnik od ugoditi1: ugoditev temu človeku je nemogoča / ugoditev prošnji, zahtevi
  11.      ugodíti 1 -ím dov., ugódil ( í) z dajalnikom narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen: njej ni mogoče ugoditi; težko mu je ugoditi / vse, v vsem mu ugodi / ugoditi pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti; ugoditi otrokovi radovednosti jo potešiti; ugodil je vsaki njeni zahtevi, želji izpolnil je vsako njeno zahtevo, željo ugodèn -êna -o: ugodena vloga / v povedno-prislovni rabi njegovi prošnji je bilo ugodeno
  12.      ugodíti 2 -ím dov., ugódil ( í) povzročiti, da postane kaj godno: ugoditi sadje ♦ agr. ugoditi lan obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla
  13.      ugódje  -a s (ọ̑) stanje, ko so v pravi meri zadovoljene zlasti čutne potrebe koga: čutiti ugodje; veliko ugodje; občutek ugodja / čutno ugodje; duševno, telesno ugodje; estetsko ugodje / mačka prede od ugodja // kar povzroča tako stanje: vsak si ne more privoščiti takega ugodja
  14.      ugodljív  -a -o prid. ( í) star. ustrežljiv: ugodljiva ženska
  15.      ugodljívost  -i ž (í) star. ustrežljivost: njena ugodljivost mu je bila zelo všeč
  16.      ugojíti se  -ím se dov., ugójil se ( í) zastar. zrediti se: po bolezni se je precej ugojil
  17.      ugostíti se  -ím se dov., ugóstil se ( í) zastar. ustaviti se, nastaniti se: ugostiti se pri kom
  18.      ugotávljati  -am nedov. (á) z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do določenih dejstev: ugotavljati kvaliteto kruha, moke; ugotavljati sposobnosti učenca za določen poklic; ugotavljati kaj na podlagi analize; z zadovoljstvom ugotavljati, da je delo dobro opravljeno; s primerjanjem ugotavljati; pravilno, zanesljivo ugotavljati kaj / ugotavljati resnico; ugotavljati vzroke / ugotavljati dejstva / oče se na vse spozna, je ugotavljal s ponosom ♦ jur. ugotavljati identiteto ugotavljajóč -a -e: ugotavljajoč napake, je marsikoga užalil
  19.      ugotavljávec  -vca m () kdor kaj ugotavlja: ugotavljavec očetovstva / ekspr. testi niso zanesljivi ugotavljavci znanja
  20.      ugotóvek  -vka m (ọ̑) knjiž. 1. ugotovitev: zanimiv ugotovek 2. izvid: obdukcijski ugotovek
  21.      ugotovítev  -tve ž () 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva
  22.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil ( í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv
  23.      ugotovljív  -a -o prid. ( í) ki se da ugotoviti: ugotovljivo dejstvo; izkustveno, statistično ugotovljiv
  24.      ugotovljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ugotovljivega: ugotovljivost vzrokov
  25.      ugovarjálec  -lca [c tudi lc] m () kdor ugovarja: pritrditi ugovarjalcu / ekspr. bil je večni ugovarjalec vedno je ugovarjal

   84.924 84.949 84.974 84.999 85.024 85.049 85.074 85.099 85.124 85.149  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA