Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

n (84.549-84.573)


  1.      tróbka  -e ž (ọ̄) knjiž., redko hupa: dajati znake s trobko ♪
  2.      tróblja  -e ž (ọ̑) 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja ◊ med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas ♪
  3.      trobljáj  -a m (ȃ) posamezen glas pri trobljenju: trije trobljaji lovskega roga so naznanili konec lova; glasen, zategel trobljaj ♪
  4.      tróbòj  -ôja m (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) šport. 1. tekmovanje treh posameznikov ali moštev: prirediti troboj; zmagati v troboju / atletski, šahovski troboj 2. navadno v zvezi olimpijski troboj do 1972 tekmovanje v dviganju uteži tezno, s sunkom in s potegom: zmagati v olimpijskem troboju ♪
  5.      trobuzljáti  -ám nedov. (á ȃ) star. nespametno, nepremišljeno govoriti: kaj trobuzljate o stvareh, o katerih nič ne veste ♪
  6.      trockíst  -a m (ȋ) pristaš trockizma: ideje, nazori trockistov ♪
  7.      trockízem  -zma m (ȋ) politična smer zlasti v sovjetskem delavskem gibanju, kot jo je razvijal in zastopal Trocki po Leninovi smrti: pristaši trockizma ♪
  8.      tród  -a m (ọ̑) vet. izpad maternice po porodu pri kravi: pri otelitvi je prišlo do troda ♪
  9.      troféja  -e ž (ẹ̑) 1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage: v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje; trofeje pri primitivnih ljudstvih / vojne trofeje // uplenjena divjad ali kak njen značilni del: v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja 2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju: v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje; boriti, potegovati se za trofejo; osvojiti trofejo / športne trofeje ♪
  10.      tróglásje  -a s (ọ̑-ȃ) muz. glasbeni stavek za tri glasove: dvoglasje in troglasje ♪
  11.      tróglàv  in trógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima tri glave: troglavo božanstvo / v pravljicah troglavi zmaj; pren. troglava gora ♦ anat. troglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake ♪
  12.      troglodít  -a m (ȋ) 1. človek, ki prebiva v jamah, votlinah: jamska bivališča trogloditov; prazgodovinski trogloditi 2. knjiž., ekspr. grob, neizobražen človek: ta človek je pravi troglodit ♪
  13.      troglodítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na troglodite: trogloditska bivališča / trogloditsko življenje ♪
  14.      trôha  -e ž (ó) ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: daj mi troho kruha / troha poguma, upanja / v njem ni niti za troho usmiljenja // v prislovni rabi malo, nekoliko: troho ga ima, da bi odšel; na vse se troho razume; niti za troho se ni ustrašil ● zastar. troha se mu je zadrla v prst iver; ekspr. niti trohe si ne da dopovedati prav nič; ekspr. te besede so do trohe resnične popolnoma ♪
  15.      trohéj  -a m (ẹ̑) lit. dvozložna stopica s prvim poudarjenim in drugim nepoudarjenim zlogom: troheji z anakruzo; verz s trohejem v zadnji stopici ♪
  16.      trohéjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na trohej: romanca v trohejskem osmercu; trohejski ritem / trohejska stopica ♪
  17.      trôhica  -e ž (ó) manjšalnica od troha: porabila je zadnjo trohico moke / niti trohice prahu ni na policah prav nič / vlili so jim trohico upanja / trohico vplivati na kaj ∙ ekspr. niti trohice nismo razumeli prav nič ♪
  18.      trohljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) trohni: trohljiv les; trohljivo truplo / trohljiv vonj ♪
  19.      trohljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost trohljivega: trohljivost lesa ♪
  20.      trój  -a -e štev. (ọ̑) 1. ki je treh vrst: pri njem so bili troji delavci: zidarji, pleskarji in tesarji; v tej gostilni točijo troje vino 2. pri množinskih samostalnikih izraža število tri: raztrgal je troje hlače; dozdaj je tekmoval s trojimi smučmi ♪
  21.      trojáča  -e ž (á) nekdaj avstrijski novec za tri solde, krajcarje ali vinarje: plačati s trojačo; srebrna trojača ♪
  22.      troják  -a m (á) teh. priprava, ki omogoča razdelitev pretoka gasilnih sredstev v tri cevovode: razviti cev od črpalke do trojaka; ventili trojaka ♪
  23.      trójček  -čka m (ọ̄) nav. mn. vsak od treh pri enem porodu rojenih otrok: rodila je trojčke ◊ min. skupina treh med seboj pravilno zraščenih kristalov; rib. trnek s tremi ostmi; šport. lik umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec po obratu, ki mu sledi lok nazaj, odskoči, naredi v zraku obrat okoli osi in doskoči na drugo nogo v lok nazaj ♪
  24.      tróje  štev. neskl. (ọ̑) skupina treh enot a) pri množinskih samostalnikih: troje grabelj, vil; iti skozi troje vrat / kupiti troje škornje tri pare b) pri drugih samostalnikih: troje prijateljev; troje oken tri okna / troje ti moram povedati tri stvari // skupina treh različnih enot: redili so troje živali: kravo, prašiča in kokoši / troje je mogoče: ali so ga ujeli ali je ušel ali se je kje skril; prisl.: vsega je imela po troje; večerjati v troje ♦ alp. naveza v troje trije, navezani na isti vrvi ♪
  25.      trojíca  tudi trójica -e ž (í; ọ̑) 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice ◊ jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov ♪

   84.424 84.449 84.474 84.499 84.524 84.549 84.574 84.599 84.624 84.649  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA