Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

n (1.701-1.725)


  1.      naslédstvo  -a s (ẹ̑) 1. pridobitev določenega položaja, funkcije neposredno po kom drugem: pravica (do) nasledstva; boji za nasledstvo / priznali so njegovo nasledstvo // jur. pridobitev premoženja ali določenih pravic neposredno po kom drugem: prvorojenčeva pravica nasledstva; dedovanje, menjava in druge oblike nasledstva / pravno nasledstvo 2. knjiž., redko nasledniki: nasledstvo se je odpovedalo svojim pravicam 3. knjiž., redko dednost: motivirati dejanja z nagoni, nasledstvom ♪
  2.      naslepáriti  -im dov. (á ȃ) redko oslepariti: nasleparil je starca / nasleparil je veliko denarja s sleparjenjem pridobil ♪
  3.      naslíkati  -am dov. (ȋ) 1. upodobiti kaj z barvami, navadno umetniško: naslikati osebo, pokrajino; naslikati na platno, steklo; naslikati z močnimi barvami; dal se je naslikati / naslikati avtoportret / ekspr. fotograf jih je naslikal fotografiral 2. nav. ekspr. opisati, orisati, navadno zelo živo, plastično: pisatelj zna kmeta zelo dobro naslikati; materi je naslikal vso svojo žalost ● žarg. kdaj se boš spet naslikal pri nas prišel k nam, nas obiskal naslíkati si predstavljati si, zamisliti si: v resnici je potekalo vse drugače, kot si je naslikal; preveč idealno si ga je naslikal naslíkan -a -o: naslikani liki; mojstrsko naslikan obraz; lepa je, kot bi bila naslikana zelo ♪
  4.      naslíšati se  -im se dov. (í ȋ) nav. ekspr. 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po poslušanju: njenega lepega petja se ni mogel naslišati 2. dolgo časa poslušati: naslišal se je teh njenih zgodb ♪
  5.      naslómba  -e ž (ọ̑) star. naslonitev: naslomba na stare običaje // zastar. pomoč, podpora: na mojo naslombo lahko zmeraj računaš ♪
  6.      naslòn  -ôna m (ȍ ó) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: usedel se je v naslanjač in položil roko na naslon; hrbtni, stranski naslon / sedlo z naslonom // redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: z žametom pokrit naslon lože 2. redko naslonitev: zavesten naslon na ljudsko umetnost ♪
  7.      naslónek  -nka m (ọ̑) knjiž. naslonjalo, zlasti za roke: sedel je v naslanjaču z rokami na naslonkih ♪
  8.      naslonílo  -a s (í) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: mehko, visoko naslonilo; naslonilo za hrbet, roke; stol brez naslonila / naslonilo stola, zofe // knjiž. priprava za naslonitev česa sploh: ker je bilo drv preveč, se je naslonilo zlomilo / železno naslonilo za drva zglavnik 2. redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: rokavice je odložila na naslonilo; ložno naslonilo ◊ adm. ploščica za valjem pisalnega stroja, na katero se ob vlaganju nasloni papir ♪
  9.      naslonítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od nasloniti: naslonitev dolge lestve jim je povzročila precej težav / vidna je naslonitev na ljudsko pesništvo / zagovarjati naslonitev na napredne sile ♪
  10.      nasloníti  -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ȋ ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid; nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid ∙ knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu 2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze; knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se 1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz 2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči 3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako področje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: partizani so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali sovražnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke ● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč naslonívši star.: naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino naslónjen -a -o 1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje 2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem ♪
  11.      naslonjáč  -a m (á) naslanjač: sesti v naslonjač; mehek, usnjen naslonjač ♪
  12.      naslonjáča  -e ž (á) zastar. 1. naslanjač: sesti v naslonjačo 2. naslonjalo, naslonilo: naslonjača stola ♪
  13.      naslonjálo  -a s (á) del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: oblazinjeno, visoko naslonjalo; naslonjalo za hrbet, roke / naslonjalo kavča, sedeža / naslonjalo za roke na vratih avtomobila / pomično naslonjalo za noge ♪
  14.      naslónjenost  -i ž (ọ́) lastnost, stanje naslonjenega: zaradi naslonjenosti se je deska ukrivila / publ. gospodarska naslonjenost podeželja na mesta / naslonjenost filma na literarno predlogo ♪
  15.      naslónka  -e ž (ọ̑) 1. lingv. breznaglasna beseda: raba naslonk // breznaglasna beseda, ki se opira na naglašeno besedo pred seboj: naslonke in proklitike 2. knjiž., redko naslonjalo, zlasti za roke: naslanjač z odlomljeno naslonko ♪
  16.      naslónski  -a -o (ọ̑) pridevnik od naslonka 1: naslonska oblika zaimka ♪
  17.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  18.      naslóven  -vna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naslov: naslovne črke / naslovna novela, pesem novela, pesem, po kateri ima zbirka naslov; naslovna stran stran na začetku časopisa, knjige z naslovom, imenom avtorja, založbe; naslovna vloga vloga, po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov ◊ ptt naslovna pošta pošta, ki odda pošiljko določenemu prejemniku ♪
  19.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  20.      naslóvljenec  in naslovljênec -nca m (ọ̑; é) 1. prejemnik pošiljke: naslovljenec in odpošiljatelj / naslovljenec tega pisma ni znan 2. publ. oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede / naslovljenec pesmi ♪
  21.      naslóvljenka  in naslovljênka -e ž (ọ̑; é) ženska oblika od naslovljenec: naslovljenka je pismo prejela / naslovljenka se je govorniku zahvalila za prijazne besede / naslovljenka pesnitve ♪
  22.      naslóvnica  -e ž (ọ̑) 1. redko naslovljenka: izročiti pošiljko naslovnici 2. žarg., tisk. naslovna stran: oblikovati, urediti naslovnico; slika na naslovnici ◊ ptt listek z naslovom, pritrjen na pošiljko, na katero ni mogoče napisati naslova ♪
  23.      naslóvnik  -a m (ọ̑) 1. prejemnik pošiljke: naslovnik je pismo, pošiljko prejel; bivališče naslovnika ♦ lingv. oseba, osebe, ki jim je jezikovno sporočilo namenjeno 2. knjiž. seznam naslovov: njegovo ime je poiskal v naslovniku ♪
  24.      naslúhniti  -em dov. (ú ȗ) star. prisluhniti: napeto je nasluhnil glasovom / brž ko je nasluhnil, da odhaja v tujino, je o tem obvestil ostale slišal, izvedel ♪
  25.      naslúšati  -am, in naslúšati tudi naslušáti -am nedov. (ú; ú á ú) star. poslušati: naslušal sem, odkod prihaja šum / pazljivo je naslušal vsako besedo // prisluškovati: potuhniva se, tukaj bom naslušal naslúšati se, in naslúšati se tudi naslušáti se naslišati se: ne more se je nagledati in naslušati / naslušal se je njenih neumnosti naveličal poslušati ♪

   1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA