Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

n (12.426-12.450)


  1.      dvójnat  -a -o prid. (ọ̑) star. dvojen: ovratnik iz dvojnatega blaga; dvojnata okna / zanimiv je bil predvsem zaradi svoje dvojnate narave ♪
  2.      dvójnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico ♪
  3.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  4.      dvójniški  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti ♪
  5.      dvójništvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo ♪
  6.      dvojnják  -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak ♪
  7.      dvójno...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na dvojen: dvojnogrebenast, dvojnojamast ♪
  8.      dvójnojámast  -a -o prid. (ọ̑-á) zool., v zvezi dvojnojamasto vretence vretence, ki je spredaj in zadaj vbočeno: dvojnojamasto vretence rib ♪
  9.      dvójnopérnat  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) bot., v zvezi dvojnopernati list pernati list, katerega deli so tudi pernato razdeljeni ♪
  10.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
  11.      dvójnosten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. dvovrsten, dvojen: ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki ♪
  12.      dvókalíčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) bot., v zvezi dvokalična rastlina rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista ♪
  13.      dvókalíčnica  -e ž (ọ̑-ȋ) nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista: enokaličnice in dvokaličnice ♪
  14.      dvókápen  -pna -o prid. (ọ̑-ȃ) arhit., v zvezi dvokapna streha streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode ♪
  15.      dvókápnica  -e ž (ọ̑-ȃ) arhit. streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode: za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica ♪
  16.      dvókítičen  -čna -o prid. (ọ̑-í) lit. ki ima dve kitici: dvokitična pesem ♪
  17.      dvoklópnik  -a m (ọ̑) nav. mn., zool. majhni raki, katerih telo je v celoti pokrito z dvema bočnima lupinama, Ostracoda ♪
  18.      dvókólen  -lna -o prid. (ọ̑-ọ̑) star. dvokolesen: dvokolen voz ♪
  19.      dvókolésen  -sna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve kolesi: dvokolesen voziček; dvokolesna kočija; dvokolesna motorna vozila ♪
  20.      dvókolésnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) odprt, lahek voz na dveh kolesih: rada se je vozila v dvokolesniku ♪
  21.      dvokólnica  -e ž (ọ̑) odprt, lahek voz na dveh kolesih: peljati se z dvokolnico // ročni voziček na dveh kolesih: porivati, vleči dvokolnico ♪
  22.      dvókolónski  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) tisk. postavljen v dveh kolonah, stolpcih: dvokolonski stavek / na prvi strani je jubilantova dvokolonska slika slika v širini dveh kolon, stolpcev ♪
  23.      dvókônčen  -čna -o prid. (ọ̑-ó) fiz., v zvezi dvokončni vzvod vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča ♪
  24.      dvókoníčast  -a -o prid. (ọ̑-í) ki ima dve konici: dvokoničasto šilo ♪
  25.      dvókoníčen  -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) ki ima dve konici: dvokoničen drog, kramp ♪

   12.301 12.326 12.351 12.376 12.401 12.426 12.451 12.476 12.501 12.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA