Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
n (11.451-11.475)
- dókajšen in dokàjšen -šna -o prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšen: maloobmejni promet je bil dokajšen ♪
- dókajšnji in dokàjšnji -a -e prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo ♪
- dokázanost -i ž (á) značilnost dokazanega: obsodba se opira na popolno dokazanost krivde ♪
- dokázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec ♪
- dokazílen -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna ♪
- dokazoválen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se dokazuje: dokazovalni postopek ♪
- dokazovánje -a s (ȃ) glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja ♪
- dokláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doklado: dokladni zavezanec ♪
- doklícen -cna -o (ȋ) pridevnik od doklic: doklicna razdalja ♪
- dokolénica -e ž (ẹ̑) nav. mn., redko gamaša, golenica: obuti dokolenice; praporščak je udarjal s paličico po dokolenicah ♪
- dokolénka -e ž (ẹ̑) 1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke; obuti dokolenke; spletla mu je lepe volnene dokolenke 2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke; hlače dokolenke; suknja dokolenka 3. nav. mn., redko gamaša, golenica: obul si je čevlje in nataknil dokolenke ♪
- dokolénski -a -o prid. (ẹ̑) ki sega do kolen: nosil je dokolenske hlače; dokolenska suknja / dokolenski škornji; dokolenska fotografija ♦ med. dokolenska mavčna obveza ♪
- dokomólčen -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) ki sega do komolcev: dokomolčne rokavice / dokomolčni rokavi ♪
- dokomólčnica -e [u̯č] ž (ọ̑) med. obveza, ki sega do komolca: mavčna dokomolčnica ♪
- dokomólčnik -a [u̯č] m (ọ̑) nav. mn., redko iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav; narokavnik: nataknil si je črne dokomolčnike ♪
- dokončánje -a s (ȃ) glagolnik od dokončati: dokončanje začetih del; pooblastila prenehajo z dokončanjem postopka; zagotoviti sredstva za dokončanje zdravstvenega doma ♪
- dokončáti -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo ∙ vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano ♪
- dokončávati -am nedov. (ȃ) približevati se koncu dela: mizarji na stavbi že dokončavajo / takrat je dokončaval srednjo šolo ♪
- dokônčen -čna -o prid. (ó) 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče ∙ publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega ♪
- dokončeváti -újem nedov. (á ȗ) približevati se koncu dela: ali boš kmalu napravil? Pravkar dokončujem; dokončevati risbe ♪
- dokônčnost -i ž (ó) lastnost, značilnost dokončnega: dokončnost izdelkov / dokončnost mojega sklepa ni dovoljevala tveganja; v dokončnost tega, kar se je zgodilo, ni verjela; dokončnost odločbe / knjiž. dokončnost pesnikove lirike dovršenost, popolnost ♪
- doktoránd -a m (ā) kdor se pripravlja na doktorat: danes bosta branila disertacijo dva doktoranda ♪
- doktorándka -e ž (ā) ženska oblika od doktorand ♪
- doktrína -e ž (ȋ) 1. sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada z marksistično doktrino; politična, socialna doktrina / Rousseaujeva revolucionarna doktrina 2. knjiž. nazor, načelo: pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino; moderne dramaturške doktrine; doktrina stranke o neizbežnosti vojne // nav. slabš. togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje: ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem / njegove besede so le suha doktrina ♪
- doktrinálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doktrino: doktrinalna trditev / doktrinalna nasprotja ♪
11.326 11.351 11.376 11.401 11.426 11.451 11.476 11.501 11.526 11.551