Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
n (11.326-11.350)
- dobičkažêljnost -i ž (é) lastnost dobičkaželjnega človeka: to je storil iz dobičkaželjnosti ♪
- dobičkonôsen -sna -o prid., dobičkonôsnejši (ó ō) ki prinaša dobiček, korist: poiskal si je zelo dobičkonosen posel; dobičkonosna kupčija; naložiti denar v dobičkonosno podjetje / izbral si je dobičkonosen poklic ♪
- dobičkonôsnost -i ž (ó) lastnost, značilnost dobičkonosnega: dobičkonosnost trgovine ♪
- dobíten -tna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na dobitek: dobitne kombinacije pri loteriji 2. zastar. dostopen, dosegljiv: knjiga je težko dobitna ♪
- dobítnica -e ž (ȋ) ženska oblika od dobitnik ♪
- dobítnik -a m (ȋ) kdor dobi dobitek, nagrado ali odlikovanje: dobitnikom bomo poslali dobitke po pošti; srečni dobitnik; dobitnik zlate kolajne; dobitnik Nobelove nagrade; v zadnjem kolu športne napovedi je bilo veliko dobitnikov ♪
- dobiválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dobivanje 2: rudarska dobivalna dela ♪
- dobívanje -a s (í) 1. glagolnik od dobivati: dobivanje pisem / dobivanje vode s črpanjem / dobivanje bakra pridobivanje 2. mont. ločevanje in odvajanje rude od kamninske gmote: ročno dobivanje ♪
- dobovína -e ž (í) star. hrastov les: miza iz dobovine ♪
- dobránati -am tudi dobranáti -ám dov. (ā; á ȃ) končati brananje: dobranala sta in izpregla ♪
- dobríčina -e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine ♪
- dobríčina -e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen tovariš je in velika dobričina ♪
- dobríčnež -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež ♪
- dobríčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik ♪
- dobríkanje -a s (ȋ) glagolnik od dobrikati se: pridobil si ga je z dobrikanjem / dobrikanje psa ♪
- dobrín -a m (ȋ) agr. krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom, odporen zlasti proti raku ♪
- dobrína -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine ♪
- dobročúden -dna -o prid. (ȗ) redko ki je dobre, blage čudi, narave: vedeli so, da je dobročuden / dobročudna papiga ♪
- dobrodéjen -jna -o prid. (ẹ̄ ẹ̑) 1. ki dobro, ugodno deluje: objame ga dobrodejen hlad; dobrodejni mir gozda; pogreznil se je v dobrodejen spanec; piha dobrodejen veter / dobrodejno zdravilo 2. zastar. dobrodelen: dobrodejno društvo dobrodéjno prisl.: sprememba zraka zelo dobrodejno vpliva ♪
- dobrodéjnost -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost dobrodejnega: dobrodejnost morskega podnebja ♪
- dobrodélen -lna -o prid. (ẹ̑) ki dela dobra dela, dejanja: dobrodelne ustanove; dobrodelno društvo / prireditev v dobrodelne namene ♪
- dobrodélnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor dela dobra, človekoljubna dela: mož je velik dobrodelnik ♪
- dobrodélnost -i ž (ẹ̑) opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj: znana je njihova dobrodelnost / sirote so bile prepuščene dobrodelnosti ljudi ♪
- dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj ♪
- dobrodúšnež -a m (ȗ) ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež ♪
11.201 11.226 11.251 11.276 11.301 11.326 11.351 11.376 11.401 11.426