Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

n (11.126-11.150)



  1.      dirkálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na dirke: dirkalni avtomobil, čoln; dirkalni konj; dirkalno kolo / dirkalna proga / dirkalna prireditev; dirkalna sezona
  2.      dirkalíščen  -čna -o prid. () nanašajoč se na dirkališče: dirkališčni prostor / dirkališčne dirke
  3.      dírkanje  -a s () glagolnik od dirkati: pripraviti konja na dirkanje; cestno dirkanje / utrujen od dirkanja iz kraja v kraj
  4.      dírndl  -a m (í) ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši: pisan, rožnat dirndl
  5.      dírniti  -em dov.) zastar. prizadeti, vznemiriti: njene besede so ga globoko dirnile; novica ga je neprijetno dirnila / sporočilo o materini bolezni ga je dirnilo do solz
  6.      disciplína  -e ž () 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina; disciplina se krha, popusti; kršiti disciplino; utrditi disciplino; stroga, zavestna disciplina; delovna, poslovna disciplina; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga / žarg. ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle; filozofske, naravoslovne, športne discipline
  7.      disciplináren  -rna -o prid. () disciplinski: disciplinarni red; disciplinarna pravila / disciplinarna preiskava
  8.      discipliníranje  -a s () glagolnik od disciplinirati: discipliniranje armade, učencev / discipliniranje dela, duha
  9.      discipliníranost  -i ž () lastnost discipliniranega človeka: discipliniranost delavcev, učencev; ob potresu se je pokazala velika discipliniranost prebivalstva / slogovna discipliniranost
  10.      disciplinírati  -am dov. in nedov. () navaditi koga na disciplino, na red: tega človeka bi morali disciplinirati; disciplinirati samega sebe; disciplinirati učence; počasi sem se discipliniral / disciplinirati svoja nagnjenja discipliníran -a -o deležnik od disciplinirati: vojska je bila odlično organizirana in dobro disciplinirana // ki se zavestno podreja disciplini: discipliniran igralec, vojak; učenec je discipliniran; vozniki in pešci bi morali biti bolj disciplinirani; postal je nenavadno discipliniran / te risbe so v stilizaciji strogo disciplinirane; prisl.: svoje naloge izpolnjuje disciplinirano; vesti se disciplinirano
  11.      disciplínski  -a -o prid. () nanašajoč se na disciplino: disciplinska pravila / disciplinski prekršek; disciplinska kazen; disciplinska odpoved delovnega razmerja; uvesti disciplinsko preiskavo ♦ jur. disciplinski center za mladoletnike zavod, kamor odda sodišče mladoletnega prestopnika za nekaj ur na dan ali za nekaj dni zaradi prevzgoje; disciplinsko sodišče posebno sodišče, ki razsoja o nerednostih in nediscipliniranosti uslužbencev, članov društva disciplínsko prisl.: delavec je bil disciplinsko kaznovan; za svoje delo je disciplinsko odgovoren; sam.: pog. prišel je v disciplinsko disciplinsko preiskavo
  12.      diseminácija  -e ž (á) med. razširjenje bolezenskih klic po telesu
  13.      disfúnkcija  -e ž (ú) med. nepravilno delovanje kakega telesnega organa: disfunkcija žlez; pren., knjiž. funkcije in disfunkcije sodobne literarne zgodovine
  14.      disharmóničen  -čna -o prid. (ọ́) neskladen, neubran: konec novele je disharmoničen; disharmonična predstava
  15.      disharmoníja  -e ž () neskladnost, neubranost: disharmonija med idealom in resničnostjo; disharmonija med obliko in vsebino; ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema / v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo; ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi; odhajal je z disharmonijo v duši
  16.      disharmonírati  -am nedov. () knjiž. ne skladati se, ne ujemati se: najini nazori disharmonirajo
  17.      disidènt  -ênta in -énta m ( é, ẹ́) knjiž. kdor se odcepi od svoje skupine, organizacije: disidenti so začeli izdajati svoj časopis; politični disident; disident stranke / pojav meščanskega disidenta
  18.      disidêntski  in disidéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od disident: disidentska skupina
  19.      disjúnkcija  -e ž (ú) filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo: logične konjunkcije in disjunkcije ♦ lingv. del sporočila, ki daje na izbiro eno od dveh ali več (neenakih) možnosti; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna
  20.      disjunktíven  -vna -o prid. () nanašajoč se na disjunkcijo: disjunktivna sodba; disjunktivno vprašanje ♦ lingv. disjunktivni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega; ločilni števnik; disjunktivno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo; ločno priredje
  21.      diskánt  -a m (ā) muz., zlasti v srednjeveških zborih najvišji pevski glas: peti diskant / govoriti z diskantom
  22.      diskantíst  -a m () zlasti v srednjeveških zborih kdor poje diskant: nastop diskantistov in altistov
  23.      diskéten  -tna -o prid. (ẹ̑) elektr., navadno v zvezi disketna enota del računalnika, ki omogoča pisanje podatkov na diskete in branje z njih
  24.      diskónt  -a m (ọ̑) fin. obresti, ki se odbijejo pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične: zvišati diskont // nakup nedospele terjatve, zlasti menične, z odbitkom obresti: diskont menice
  25.      diskónten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na diskont: povišati diskontno mero / diskontni kredit kredit, pri katerem se obresti vnaprej odtegnejo; diskontna denarna politika državno določanje obrestne mere, po kateri banka odkupuje menice

   11.001 11.026 11.051 11.076 11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA