Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

n (11.001-11.025)


  1.      dignitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. dostojanstvenost, častitljivost: njegova digniteta 2. cerkveni dostojanstvenik ♪
  2.      dihálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dihanje: dihalni organi; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati ♦ anat. obolenje dihalnih poti ♪
  3.      dihálnica  -e ž (ȃ) nav. mn., zool. odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk: skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice ♪
  4.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪
  5.      díhanje  -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage ◊ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča ♪
  6.      díhnik  -a m (ȋ) bot. rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium: nežnolistni dihnik ♪
  7.      díhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
  8.      dihotómen  -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. dihotomičen: dihotomna organizacija dela ♪
  9.      dihotómičen  -čna -o (ọ́) pridevnik od dihotomija: dihotomična delitev pojmov ♪
  10.      dihurjevína  -e ž (í) dihurje krzno: obleka je obšita z dihurjevino ♪
  11.      dihúrnica  -e ž (ȗ) past za dihurje: nastaviti dihurnico ♪
  12.      dijákinja  -e ž (á) učenka srednje šole: marljiva dijakinja; dijakinja četrtega razreda ♪
  13.      dijakovánje  -a s (ȃ) knjiž. dijaško življenje: z veseljem se je spominjal svojega dijakovanja ♪
  14.      dikcionár  -ja m (á) zastar. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar ♪
  15.      diktafón  -a m (ọ̑) teh. električna priprava za zapisovanje in reprodukcijo govorjenih besed: narekovati v diktafon ♪
  16.      diktafónski  -a -o (ọ̑) pridevnik od diktafon: diktafonski zapis ♪
  17.      diktatóričen  -čna -o prid. (ọ́) star. diktatorski: diktatoričen sistem / njegov diktatorični značaj ♪
  18.      diktíranje  -a s (ȋ) glagolnik od diktirati: v šoli si pomagamo z diktiranjem učne snovi / metode diktiranja in pritiska ♪
  19.      dilatóren  -rna -o prid. (ọ̑) jur. ki povzroči časovno odložitev česa: dilatorne ovire za nastop kazni / dilatorni rok rok, ki se sme podaljšati ♪
  20.      dilemátičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na dilemo: temeljna dilematična razmerja v človeku / dilematična situacija ♪
  21.      diletánt  in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant ♪
  22.      diletantízem  -zma m (ȋ) slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: tako pisanje je diletantizem; očitajo mu diletantizem; gledališki diletantizem; boj zoper sleherni diletantizem v stroki; zmaga umetnosti nad diletantizmom ♪
  23.      diletántka  -e ž (ā) ženska oblika od diletant: razstavlja slikarka diletantka / ta igralka je prava diletantka ♪
  24.      diletántski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na diletante: v kraju je deloval diletantski oder; nastop diletantske skupine / diletantska razlaga problema; predstava je po kritikovem mnenju diletantska ♪
  25.      diletántstvo  -a s (ā) 1. slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: preseda mi že njegovo diletantstvo 2. ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: razvoj dramatskega diletantstva na podeželju ♪

   10.876 10.901 10.926 10.951 10.976 11.001 11.026 11.051 11.076 11.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA