Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
n (10.451-10.475)
- dekánstvo -a s (ȃ) naslov, dejavnost dekanov: zaradi bolezni ni hotel prevzeti dekanstva ♪
- dekantíranje -a s (ȋ) glagolnik od dekantirati ♪
- dekantírati -am nedov. in dov. (ȋ) kem. odlivati bistro tekočino z usedline ♪
- dekarbonizácija -e ž (á) metal. odstranitev, odvzem ogljika iz jekel in zlitin; razogljičenje: dekarbonizacija spojin ♪
- dekarbonizírati -am dov. in nedov. (ȋ) metal. odstraniti, odvzeti ogljik iz jekel in zlitin; razogljičiti ♪
- deklamatívnost -i ž (ȋ) redko deklamatoričnost, deklamatorstvo: patetika in deklamativnost ♪
- deklamatóričen -čna -o prid. (ọ́) 1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski 2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza ♪
- deklamatóričnost -i ž (ọ́) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: njegovi poeziji so očitali deklamatoričnost ♪
- deklamíranje -a s (ȋ) glagolnik od deklamirati: deklamiranje prve kitice mu je delalo težave / gostobesedno deklamiranje ♪
- deklamovánka -e ž (á) knjiž. pesem, namenjena za deklamiranje: deklamovanka in hejslovanska budnica ♪
- deklaránt -a m (ā á) kdor poda, predloži deklaracijo: podpisani deklaranti / carinski deklarant uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije ♪
- deklaratíven -vna -o prid. (ȋ) 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen ◊ jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest ♪
- deklaratívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost deklarativnega: deklarativnost pesmi; programska deklarativnost / ekspr.: pri reševanju problema so ostali le pri deklarativnosti; papirnata deklarativnost ♪
- deklaratóren -rna -o prid. (ọ̑) jur., v zvezi deklaratorna sodba sodba, s katero se obtožba zavrne ♪
- deklasíranec -nca m (ȋ) 1. deklasiran človek: plemiški deklasiranec; socialni deklasiranec 2. ekspr. moralno propadel človek: zablodil je med deklasirance londonskega predmestja ♪
- deklasíranost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost deklasiranega: družbena deklasiranost intelektualcev ♪
- dekličevánje -a s (ȃ) knjiž. udeleževanje v družabnem življenju deklet na vasi: mladi vdovi so očitali dekličevanje ♪
- dékličin -a -o (ẹ̄) svojilni pridevnik od deklica: predstavili so dekličino mater; izvedel je za dekličino ime ♪
- deklína -e ž (í) 1. slabš. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: prizadeval si je spraviti deklino k pameti; le čakaj, deklina, to se ti bo še maščevalo 2. ekspr. krepko, postavno dekle: je taka deklina, da je vsakemu delu kos; zdrava kmečka deklina 3. nar. vzhodno dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: zbrale so se dekline iz vse vasi 4. s prilastkom vlačuga, prostitutka: javne, pocestne, vojaške dekline ♪
- deklinácija -e ž (á) 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjatev: imenska, zaimenska deklinacija 2. fiz., navadno v zvezi z magneten odklon magnetne igle od smeri sever-jug: izmeriti deklinacijo; magnetna deklinacija znaša 15 stopinj / zahodna deklinacija ♪
- deklinacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklinacijo: deklinacijska končnica / deklinacijski kot; deklinacijska igla ♪
- deklínica -e ž (í) nar. vzhodno dekle, deklica: k delu je priganjala tudi deklinico ♪
- dekliníranje -a s (ȋ) glagolnik od deklinirati: dekliniranje zaimkov ♪
- deklinírati -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjati: deklinirati samostalnik ♪
- deklíščina -e ž (ȋ) pogostitev, na katero povabi nevesta pred poroko svoje prijateljice: povabiti na dekliščino ♪
10.326 10.351 10.376 10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526 10.551