Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
n (10.101-10.125)
- čustvenják -a m (á) knjiž., slabš. zelo čustven človek: je čustvenjak in omahljivec ♪
- čústvenost -i ž (ȗ) lastnost (zelo) čustvenega človeka: čustvenost romantikov / govoril je brez čustvenosti, mirno in preudarno // redko čustveno življenje, doživljanje; čustvovanje: vojna je močno spremenila čustvenost modernega človeka ♪
- čustvovánje -a s (ȃ) 1. čustveno življenje, doživljanje: v njegovem zadnjem delu je prikazano čustvovanje in mišljenje mladostnika; narodno, socialno čustvovanje; slabe družinske razmere povzročijo motnje v otrokovem čustvovanju 2. glagolnik od čustvovati: poslušal je cigansko muziko in se predajal čustvovanju ♪
- čúten 1 -tna -o prid. (ū) 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena ♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek ♪
- čúten 2 -tna -o prid. (ú) knjiž. zaznaven, opazen: drevje se je zibalo v komaj čutni opoldanski sapi; prikrito, vendar čutno nasprotje ♪
- čútenje in čutênje -a s (ú; é) 1. glagolnik od čutiti: čutenje bolečine, mraza / močno, živo čutenje 2. vsebina človekovega notranjega doživljanja, čustvovanja: jezik je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja; v slikarjevem delu je vidno njegovo slovensko čutenje; v uprizoritvi je skušal delo približati čutenju evropskega človeka ♪
- čutílen -lna -o prid. (ȋ) anat. nanašajoč se na čutilo: čutilni živec; čutilna celica ♪
- čútnica -e ž (ȗ) 1. anat. celica, ki sprejema in prenaša dražljaje: slušne, vidne, vonjalne čutnice; čutnice za mraz, za okus, za ravnotežje 2. zastar. živec: moje čutnice ne prenašajo več kaj takega ♪
- čútnost -i ž (ū) 1. nagnjenost k erotičnemu, telesnemu uživanju: v njej je začutil odkrito čutnost; močna, rafinirana, surova čutnost / v pesmi ni sledu o kaki čutnosti / čutnost ustnic 2. sposobnost čutnega zaznavanja: njegova čutnost je s tem prizadeta ♪
- čútnosten -tna -o prid. (ū) knjiž., redko čuten1: slutil je, da je zelo čutnostna / čutnosten obraz ♪
- čuvájnica -e ž (ȃ) manjša stavba za čuvaja: železničar stoji pred čuvajnico; progovna čuvajnica; čuvajnica na gradbišču / stanovali so v čuvajnici ob progi ♪
- čuvajnína -e ž (ȋ) pristojbina za čuvanje: plačati čuvajnino ♪
- čúvanje -a s (ū) glagolnik od čuvati: čuvanje javnega reda ♪
- čvekánje -a s (ȃ) glagolnik od čvekati: sit sem tvojega čvekanja; dosti časa so zapravili z nepotrebnim čvekanjem / čvekanja o poroki ni bilo ne konca ne kraja ♪
- čvékniti -em tudi čvêkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) slabš. reči kaj vsebinsko praznega, nespametnega: nič ne premisli, kar čvekne // reči, povedati: no, čvekni že kaj; gotovo bo kdo kaj čveknil o tem ♪
- čvènk čvênka in čvénka m (ȅ é, ẹ́) lov. piščalka za klicanje sov ali šoj: lov na čvenk ♪
- čvrčánje -a s (ȃ) glagolnik od čvrčati: zbudilo ga je čvrčanje ptic ♪
- čvrstína -e ž (í) publ. čvrstost, trdnost: čvrstina državnega zunanjepolitičnega položaja / kraški svet mu je dal čvrstino značaja ♪
- dáchsteinski -a -o [dahštajn-] prid. (ȃ) geol., v zvezi dachsteinski apnenec apnenec, ki je iz najmlajšega dela triadne dobe: skladi dachsteinskega apnenca ♪
- dadaístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na dadaiste ali dadaizem: dadaistična umetnost / dadaistični cinizem ♪
- dágnja -e ž (ȃ) redko užitna morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah; klapavica: gojiti ostrige in dagnje / za predjed so jedli dagnje na olju ♪
- dahlína -e ž (í) vlaga, rosa na predmetu, v katerega se dihne: dahlina na steklu / dahlina jima je zmrzovala na bradi ♪
- dahnéti -ím nedov. (ẹ́ í) nar. vzhodno zaudarjati: truplo že dahni; brezoseb. dahnelo je po mrliču ♪
- dahníti in dáhniti -em dov. (ȋ á) 1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice; pomlad je dahnila čez polja // preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla // preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje ∙ pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti 2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju // knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi // nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne dáhnjen -a -o: podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje ♪
- daimónion -a [dajm-] m (ọ̄) knjiž., po Sokratu notranji glas, ki človeku narekuje etično ravnanje: njegov daimonion mu je bil opora in vodnik ♪
9.976 10.001 10.026 10.051 10.076 10.101 10.126 10.151 10.176 10.201