Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (9.501-9.525)


  1.      tíkati 1 -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine: bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika; dovolila mu je, da jo tika; z vsemi se tika ♪
  2.      tíkoma  predl. (ȋ) star., z rodilnikom tik: stopil je tikoma njega in mu grozil; tikoma zida raste grm / bila je tik tikoma njega ♪
  3.      tiktákati  -am nedov. (ā) dajati glas tiktak: budilka tiktaka; na steni tiktaka stara ura; enakomerno, tiho tiktakati / sprožil je metronom, da je začel tiktakati / pokvarjena ura že spet tiktaka gre / ekspr. srce mu močno tiktaka bije, utripa tiktakajóč -a -e: tiktakajoč peklenski stroj ♪
  4.      tílnik  -a [tudi u̯n] m (ȋ) zadnji del vratu: lasje mu segajo daleč na tilnik; zavezati si ruto na tilniku; zabolelo ga je v tilniku; močen, ekspr. bikovski tilnik; zagorel tilnik; otrpnjenje tilnika / pri padcu si je zlomil tilnik ∙ ekspr. skloniti, upogniti tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upogniti, zlomiti komu tilnik pripraviti ga do tega, da zataji svoje prepričanje; narediti ga pokornega, ponižnega; knjiž. sedeti komu na tilniku sedeti komu na vratu ♪
  5.      tim  in team -a [tím] m (ȋ) knjiž. 1. skupina ljudi, ki opravlja skupno delo, delovna skupina: izbrati tim za določeno nalogo; uspešen, velik tim; člani tima / strokovni, zdravniški tim / delati v timu 2. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri; moštvo: kateri tim je zmagal; sestaviti tim; trener tima / košarkarski, odbojkarski tim ♪
  6.      timbre  -a [têmbr] m (ē) knjiž. barva: spoznati glas po žametnem timbru / pesniška zbirka ima slovenski timbre izrazite slovenske poteze, značilnosti ♦ muz. lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; barva tona ♪
  7.      tímpan  -a m (ȋ) nav. mn., muz. glasbilo v obliki kotla, ki ima čez odprtino napeto kožo; pavka: udarjati na timpane; skladba za godalni orkester in timpane ♪
  8.      timpaníst  -a m (ȋ) muz. pavkist: timpanist v orkestru ♪
  9.      tinktúra  -e ž (ȗ) farm. alkoholna raztopina zdravilnih snovi: pripraviti tinkturo; mazati se s tinkturo / jodova, opijeva tinktura ♦ kem. lakmusova tinktura vodna raztopina lakmusa ♪
  10.      típ 1 -a m (ȋ) 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši ∙ pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika ◊ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine ♪
  11.      típičen  -čna -o prid., típičnejši (í) ki ima take lastnosti, značilnosti, da osebo, stvar, pojav uvršča v posebno skupino iste vrste: analizirati problematiko na nekaj tipičnih primerih; tipični znaki bolezni; tipičen pojav; tak potek, razvoj je tipičen; gojiti za to pokrajino tipične rastline // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bil je tipičen birokrat; po videzu je tipičen severnjak típično prisl.: ravnala je tipično žensko / v povedni rabi zanj je tipično, da vedno zamuja; sam.: za to umetnost je značilno upodabljanje tipičnega ♪
  12.      tír  -a m (ȋ) 1. tirnice, pritrjene v dveh vzporednih črtah na prage: za betonsko ograjo so tekli tiri; polagati tire; iti čez tire; proga z dvema tiroma; ekspr. vlak je skočil s tira (se) je iztiril; tiri za nakladanje in razkladanje; različne širine tirov / tir je prost, zaprt, zaseden; vlak stoji na tretjem tiru / glavni, izvozni tir; industrijski tir ki povezuje industrijske objekte s tiri za splošni promet / voda je zalila rudniške tire; tramvajski, železniški tir 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: polizdelke prevažajo po tiru pod stropom; karnise z drsnimi tiri 3. krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju: izračunati tir; krožiti po tiru; tir izstrelka, planeta, satelita / spremeniti tir vesoljske rakete; izstreliti na tir 4. nar. sled, ki jo zapustijo kolesa vozila, smuči, sani: prvi smučar je naredil tir / v ilovnatih tirih kolovoza je stala voda kolesnicah // gaz: takoj zjutraj so naredili tir do hleva 5. ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: ti dogodki so jih vrgli iz tira; vživeti se v vsakdanji tir družinskega življenja ● ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; publ. promet je s tirov prešel na ceste z železnice; ekspr. obrniti pogovor na drug tir na drugo snov; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno; ekspr. s tem so to vprašanje znova potisnili na slepi, stranski tir ga nehali reševati, obravnavati; publ. pogovori so zašli na slepi tir se na enak način ne morejo nadaljevati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ astr. Zemljin tir; lov. tir enkratna vidna sled, ki jo zapusti žival v snegu, blatu, travi pri hoji, teku; žel. normalni s 1.435 mm, ozki s 670 mm, široki tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic; odstavni tir; os tira sredina med tirnicama ♪
  13.      tirán  -a m (ȃ) 1. zgod., pri starih Grkih mestni knez, ki vlada brez zakonskih omejitev: bil je strateg in tiran 2. ekspr. oblastnik, ki ima neomejeno, samovoljno oblast; samodržec, trinog: upreti se tiranu; vladar tiran // kdor oblastno, brezobzirno vsiljuje komu svojo voljo: oče je bil tiran ♪
  14.      tiraníja  -e ž (ȋ) 1. zgod., pri starih Grkih politična ureditev, v kateri vlada mestni knez brez zakonskih omejitev: uvesti tiranijo 2. ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: osvoboditi se tiranije / fašistična tiranija; oblike politične tiranije // odnos, za katerega je značilno oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: v družini je vladala tiranija; uprl se je ženini tiraniji / duhovna tiranija ♪
  15.      tirániti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo: tiraniti in terorizirati ♪
  16.      tiranizírati  -am nedov. (ȋ) ekspr. oblastno, brezobzirno vsiljevati komu svojo voljo: tiranizirati družino, podrejene ♪
  17.      tiránstvo  -a s (ȃ) ekspr. neomejena, samovoljna oblast enega človeka ali majhne skupine: upirati se tiranstvu vladajočih // oblastno, brezobzirno vsiljevanje svoje volje komu: družina je trpela zaradi očetovega tiranstva; pren. tiranstvo časa ♪
  18.      tirólski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Tirolce ali Tirolsko: tirolski jopič, klobuk / tirolsko jodlanje / tirolski cepin cepin z dolgim držajem ♦ gastr. tirolski cmoki kruhovi cmoki s prekajenim mesom; tirolska salama salama z nadevom iz srednje debelo sesekljanega svinjskega in govejega mesa, slanine in začimb, vedno v črnem ovitku; vrtn. tirolski nagelj gorenjskemu nageljnu podoben viseči nagelj ♪
  19.      tiskárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na tiskarstvo ali tisk: tiskarski izdelki / tiskarski stroj; tiskarske barve / tipi tiskarskih črk; tiskarska tehnika / tiskarski delavec ∙ šalj. v zadnji številki nam je ponagajal tiskarski škrat je tiskarska napaka, so tiskarske napake ♦ tekst. tiskarski valj valj z vgraviranim vzorcem za prenašanje tiskarskega barvila na tkanino; tisk. (tiskarski) stavek kovinska ali na filmu izdelana predloga za tiskanje; tiskarski znaki znaki za črke, ločila in druga znamenja; tiskarska mera tipografska mera; tiskarska napaka nehotena, nezavedna postavitev, zapis tiskarskega znaka, besede pri stavljenju, tiskanju, ki ni v skladu z vsebino, obliko; tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska ♪
  20.      tískati  -am nedov. (í) 1. prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir: tiskati črke, slike, znake; to besedilo so tiskali dvakrat; papir, na katerega se tiska; tiskati in vezati // tako izdelovati več enakih izvodov, primerkov besedila: tiskati časopise, knjige, koledarje / tiskati denar, znamke / kot del kolofona tiska tiskarna Slovenija 2. nanašati črke, vzorce, znake na tkanino, pločevino, plastiko: tiskati črte, pike; tiskati navodila za uporabo na embalažo / tiskati priponke 3. objavljati: romana mu niso hoteli tiskati; tiskati razprave v revijah tískan -a -o: tiskano besedilo; drobno, slabo tiskan ∙ tiskane črke črke, ki niso povezane med seboj z veznimi elementi ♦ elektr. tiskano vezje vezje, pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja; zal. tiskano kot rokopis pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna; sam.: ljubitelji vsega tiskanega ♪
  21.      tísti  -a -o zaim. (ȋ) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič // izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj) 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo // poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje // poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila ● ni več tista, kakršna je bila taka, takšna II. v samostalniški rabi A) 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose / ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta B) 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to / pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl ● ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja ♪
  22.      tiščáti  -ím nedov. (á í) 1. s silo delovati na kaj, da ostane v določenem položaju: moker sneg je tiščal veje k tlom; tiščal ga je k steni, ob steno; tiščati koga proč od sebe // na tak način preprečevati prehod skozi kako odprtino: tiščati pokrovko, da ne bi uhajala para; tiščati vrata / tiščati si nos, ušesa 2. delati, da je kaj tesno na čem, ob čem: tiščati lice k šipi, na šipo; tiščati si robec na usta / tiščati glavo med ramena // objemajoč imeti tesno ob čem: tiščal jo je k sebi; tiščati otroka na prsi; tiščala sta se drug k drugemu 3. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: tiščati koga za vrat // trdno držeč imeti kje: v roki je tiščal denar; tiščati pipo med zobmi, v ustih 4. s silo ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: levico je tiščal na prsih; tiščati roke v žepu / tiščati usta, veke, zobe skupaj / tiščati pest 5. s pritiskanjem povzročati komu bolečino, neugodje: čevlji me tiščijo; sedlo je konja tiščalo / očala ga tiščijo za ušesi; obveza tišči je pretesno ovita / taka hrana jo tišči v želodcu; nekaj me tišči v glavi; brezoseb. v grlu, prsih, želodcu ga tišči 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu iti, priti kam: ljudje so tiščali k izhodu, proti vratom, v cerkev / živina tišči v deteljo; ne tíšči v hribe v takem vremenu; otrok tišči ven / hči tišči z doma; mladi tiščijo iz vasi v mesta / nikar tako ne tišči v njihovo družbo // prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: fant tišči v nesrečo, nevarnost / tiščati v vojno 7. ekspr., s predlogom vsiljivo približevati se komu: sédi tam in ne tíšči k nama; množica je tiščala za njim / ovce so tiščale za pastirjem // v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: dekleti tiščita za moškimi; že dolgo tišči za njo // v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: neprestano je tiščal vanjo, kaj ji je; tiščali so vanj, naj jim pove / tiščati v koga z vprašanji 8. ekspr. pojavljati se kje v veliki količini: kri ji tišči v glavo / skozi okna in vrata je tiščala sopara, vročina 9. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: davki so tiščali ljudstvo; dvomi, skrbi jih tiščijo / tišči ga vprašanje, kako naj stvar prav reši ● ekspr. denar ga tišči ima ga preveč, pa ne ve, kako bi ga porabil; mleko tišči kravo zaradi (pre)velike količine, nabrane v vimenu, ji povzroča neugodje; ekspr. tiščati denar hraniti ga, biti skop; pog. obljubil mu je, v žepu pa je tiščal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. kar naprej tišči glavo v knjige veliko bere, študira; ekspr. tiščati glavo v pesek (kot noj) ne hoteti videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; ekspr. tiščati glave skupaj si šepetati; se družiti, biti skupaj; ekspr. žalost mu je tiščala grlo bil je zelo žalosten, prizadet; ekspr. v vsako reč tišči svoj nos se vmešava; ekspr. dozdaj so (si) tiščali oči in ušesa pred resnico niso hoteli spoznati resnice; star. tiščati pene imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; ekspr. obljuba ga tišči za vrat mu povzroča težave, neprijetnosti, ker je ne more, noče uresničiti, čeprav bi jo moral; ekspr. tiščala je svojo, zato je odnehal vztrajala je pri tem, kar je rekla; ekspr. besede so mu tiščale na jezik, a je molčal rad bi govoril; ekspr. vedno tišči v ospredje hoče biti prvi, upoštevan; evfem. tišči ga nastran opraviti mora veliko, malo potrebo; ekspr. vedno tiščijo skupaj so skupaj, si prizadevajo biti čimveč skupaj tiščáti se 1. biti tesno ob kom, čem: otroci so se tiščali matere; tiščati se peči 2. ekspr. biti prostorsko tesno ob čem: naša hiša se tišči njihove / hiše se tiščijo druga druge, skupaj // biti, nahajati se tesno skupaj sploh: na polici se tiščijo knjige / steza se je tiščala gorskih sten ● ekspr. ob praznikih so se tiščali doma so bili; ekspr. zeblo ga je, pa se je tiščal skupaj bil je skrčen, sključen tiščáje: deček je zbežal, tiščaje v rokah ukradeni denar tiščèč -éča -e: tiščeč vrata, je klical na pomoč; tiščeč si ušesa, je odšla ♪
  23.      tišína  -e ž (í) stanje brez glasov, šumov: tišina je bila popolna; nastala, ekspr. zavladala je tišina; tišina je dolgo trajala; prekiniti tišino; tišino je pretrgalo brnenje letala; ekspr. vas se je pogreznila v tišino; v tišini sliši, kako ji bije srce; globoka, velika tišina; ekspr. gluha, grobna tišina; ekspr. mrtva globoka, popolna, smrtna tišina popolna; tišina noči / v tišini parka se je zaslišal korak // stanje brez hrupa, govorjenja: v razredu je nastala tišina; kratka, mučna tišina; popolna, ekspr. stroga tišina; delati v tišini; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišal šivanko pasti zelo velika / kot vzklik tišina, je zavpil učitelj ● ekspr. raziskovati svet tišine podvodni svet; svet gluhonemih ♪
  24.      titanízem  -zma m (ȋ) knjiž. 1. mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti: ta pesem je himna njegovemu titanizmu; motiv titanizma 2. lastnost, značilnost nenavadno velikega, močnega: titanizem kipov ♪
  25.      titánstvo  -a s (ȃ) knjiž. mišljenje, ravnanje, ki temelji na nenavadno veliki moči in uporu proti nadrejenemu, avtoriteti: spominjal se je svojega mladostnega titanstva / titanstvo herojev ♪

   9.376 9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526 9.551 9.576 9.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA