Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (6.726-6.750)


  1.      pozdràv  -áva m (ȁ á) 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi ∙ ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega // s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno ♪
  2.      pozdráviti 2 -im dov. (ā ȃ) narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: bolnika niso mogli popolnoma pozdraviti; po dolgem času se je le pozdravil / pozdraviti rano; noga se mu je pozdravila / ta bolezen se da pozdraviti ♪
  3.      pozdrávljati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjo, mimiko izražati svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: nima navade pozdravljati; glasno pozdravljati; pozdravljati z glavo, roko; vse se križem pozdravlja / v pismih iskreno, prisrčno te pozdravljam // sporočati pozdrave: v vsakem pismu pozdravlja tudi tebe // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izražati naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: zmagovalce so pozdravljali s pesmijo in cvetjem; pozdravljati s ploskanjem 2. publ. izražati odobravanje, soglasje: navzoči pozdravljajo njegovo izvolitev za predsednika; pozdravljati predlog, sklep 3. ekspr. biti viden, kazati se: na ulicah so jih pozdravljale zastave / iz daljave jih je pozdravljal zvon slišalo se je zvonjenje pozdravljáje: pozdravljaje ga, se mu je smehljal pozdravljajóč -a -e: pozdravljajoč vse zbrane, je stopal na govorniški oder ♪
  4.      pôzen  -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov) 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika ∙ ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec ◊ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina pôzno 1. prislov od pozen: a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja ♪
  5.      pozíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rast, plezanje po zidu: pozidne rastline, živali ♦ bot. pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria; zool. pozidni matija pajkovec, ki živi navadno na zidovih hiš, Opilio parietinus; pozidna kuščarica majhen kuščar, ki zelo dobro pleza, Lacerta muralis ♪
  6.      pozíranje  -a s (ȋ) glagolnik od pozirati: služila je denar s poziranjem / moti jo njegovo poziranje / boj proti literarnemu poziranju ♪
  7.      pózitiv  -a m (ọ̑) 1. fot. posnetek, kopiran z negativa, na katerem so svetla in temna mesta taka kot v resničnosti: izdelati pozitiv; pozitiv in negativ / barvni pozitiv; filmski, fotografski pozitiv 2. lingv. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; osnovnik: pozitiv, komparativ in superlativ ◊ muz. pozitiv nekdaj majhne sobne, komorne ali cerkvene orgle ♪
  8.      pozív  -a m (ȋ) 1. voj. uradna zahteva po prisotnosti na določenem mestu, opravljanju vojaških obveznosti: zaradi napetosti v odnosih med državama je prišlo do pozivov / mobilizacijski poziv; poziv na nabor // list s sporočilom o tem: dobiti, izročiti, poslati poziv 2. glasno izražena zahteva po a) prisotnosti: vsi so prišli na njegov poziv / telefonski poziv / knjiž. poziv v sili klic v sili b) kaki dejavnosti: na njegov poziv so dvignili roke / knjiž. poziv na pomoč klic na pomoč 3. glagolnik od pozvati: poziv k uporu; vzklikati gesla kot poziv na boj / poziv k sodelovanju / poziv na sodišče ● dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv ♪
  9.      pozláta  -e ž (ȃ) tanka prevleka iz zlata: pozlata se že lušči; obnoviti pozlato; bleščeča, potemnela, pristna pozlata / s pozlato okrašen strop; pren., ekspr. klasicistična pozlata uprizoritve // ekspr. kar je temu podobno: nebo se je prevleklo s pozlato; pozlata na listju ♪
  10.      poznàn  in poznán -ána -o prid. (ȁ á; á) 1. za katerega obstajanje, lastnosti, značilnosti se ve: nikomur poznan človek; dobro poznan / ti problemi so mi poznani jih poznam 2. star. znan: hodil je po poznanih krajih; to mi je poznano; sam.: nobenega poznanega nisem videl; prim. poznati ♪
  11.      poznánje  -a s (ȃ) dejstvo, da kdo koga ali kaj pozna: medsebojno poznanje; o svojem poznanju z njim je molčal; med njima se je razvilo ožje poznanje poznanstvo / poznanje položaja, razmer; poznanje predpisov, zakonov / poznanje tujih jezikov znanje, obvladanje / dobro poznanje ljudi, življenja mu je marsikdaj koristilo ● star. v mestu je imel poznanje z mladim dekletom ljubezensko razmerje ♪
  12.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  13.      poznè  -éta m (ȅ ẹ́) knjiž. počasnež, zamudnež: težko je s takim poznetom ♪
  14.      pozórnost  -i ž (ọ́) 1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost 2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti 3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi ♪
  15.      pozvačín  -a m (ȋ) nar. prekmursko moški, ki vabi na gostijo ob poroki: pozvačin že hodi po vasi; pozvačin, ves okrašen in z zvonci na nogah, je plesal in vriskal ♪
  16.      pozvánjati  -am nedov. (ā) 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni // večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru ● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica ♪
  17.      poželéti  -ím dov., požêlel; poželèn tudi poželjèn (ẹ́ í) začutiti, imeti veliko željo po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželeti žensko; zelo ga je poželela; poželeti (si) sadja; vsega imajo, kar si poželijo ● ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; star. lahko bi mu poželel vesele praznike zaželel, voščil ♪
  18.      požénščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. dati komu nekatere ženske lastnosti: s svojo vzgojo ga je poženščila; v takih razmerah se moški poženščijo; poženščiti se v oblačenju požénščen -a -o: poženščeni fantje ♪
  19.      požerúšček  -čka m (ȗ) ekspr. požrešen človek, navadno otrok: nikoli mu ni dovolj, velik požerušček je ♪
  20.      požéti  -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á) 1. končati žetev: letos so že poželi // s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel ● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili požét -a -o: pšenica je že požeta ♪
  21.      požíranje  -a s (ȋ) glagolnik od požirati: pri angini je požiranje zelo boleče; požiranje hrane / požiranje besed, zlogov / niso mu mogli preprečiti požiranja romanov ♪
  22.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  23.      požírek  -rka m (ȋ) 1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače // dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja ● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr. v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil ♪
  24.      požréšen  -šna -o prid., požréšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (rad) veliko jé: nikoli ni dovolj temu požrešnemu človeku; požrešni vrabci brskajo po pesku; požrešen kot volk // nav. ekspr. ki čuti, ima veliko željo po jedi: je zelo požrešen / požrešen na meso, sladkarije / jesti s požrešnim tekom; pren. požrešno morje je pogoltnilo vso ladijsko posadko 2. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: vsi dolžniki so se ga bali, ker so vedeli, da je požrešen; požrešen na denar, po denarju / požrešen pogled ki izraža lakomnost ● ekspr. vse je spravil v svojo požrešno torbo v veliko, prostorno torbo požréšno prisl.: požrešno jesti, piti ∙ ekspr. voda je požrešno drla po cesti zelo, močno ♪
  25.      požréšnost  -i ž (ẹ́) lastnost požrešnega človeka: očitali so mu požrešnost / ekspr. požrešnost po zemlji ♪

   6.601 6.626 6.651 6.676 6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA