Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (6.226-6.250)


  1.      pojédati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat v veliki količini jesti: pojedati in popivati 2. spravljati hrano, jed v želodec: h kosilu so hodili prvi in pojedali vse najboljše 3. drugo za drugim uporabljati, imeti za hrano, jed: dolgo niso ugotovili, kdo (jim) pojeda klobase / ptiči pojedajo mrčes se hranijo z mrčesom 4. ekspr., redko porabljati, zmanjševati: davki, visoke obresti jim pojedajo zaslužek 5. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrbi mu pojedajo srce; zaradi teh očitkov se je dolgo pojedal ♪
  2.      pójem  -jma m (ọ́) 1. miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov: definirati kak pojem; ta dva pojma je treba ločevati; jezikoslovni, marksistični pojmi; osnovni, sorodni pojmi; lepo je relativen pojem; pojem časti, hiše, vojne; najti primerno besedo, izraz za kak pojem; narod kot ekonomski, kulturni, zgodovinski pojem; predstave in pojmi / omejiti, razširiti pojem njegov obseg; publ. razčistiti kak pojem njegov obseg, vsebino / obseg, vsebina pojma // kar se da določiti, spoznati zlasti z umom: svoboda ni predmet, ampak pojem 2. knjiž. izraz, beseda: posloveniti tuje pojme; slovar strokovnih pojmov 3. s prilastkom predstava, podoba: natančnejši pojem o tej zgodovinski osebnosti si je ustvaril šele pozneje; ekspr. o Kitajski so imeli ljudje zelo čudne, meglene pojme 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom, v zvezi z za izraža omejenost na ocenjevanje, vrednotenje, kot jo določa prilastek: za jugoslovanske, naše pojme slaba hrana / ekspr. to za moje pojme sploh ni avto / to je za današnje pojme poceni 5. ekspr., v povedni rabi kar ima zaželeno lastnost, značilnost v zelo veliki meri, stopnji: ta knjiga, ta umetnik je v slovenski kulturi pojem; nova letala so kmalu postala pojem / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: njihovi izdelki so pojem kvalitete, za kvaliteto so zelo kvalitetni; postal je pojem nogometnega igralca dober nogometni igralec; on je eden od pojmov sodobnega gledališča eden od najznačilnejših, najboljših predstavnikov ● ekspr. nima pojma o avtomobilih skoraj nič ne ve o njih; ekspr. o vsem tem seveda pojma ni imel, zato je samo začudeno gledal ni nič vedel, mu ni bilo nič znano; pog. nimaš pojma, kako lepo je bilo zelo lepo je bilo; pog. nimam pojma, kdo bi mogel priti ob taki uri ne morem si predstavljati, ne vem; pri učni uri so obravnavali pojem samostalnika bistvene lastnosti, značilnosti; spoznati osnovne pojme matematike osnovna dejstva, zakone, izraze; o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; evfem. o poštenosti ima meglene pojme ni (preveč) pošten; publ. vloga te organizacije je še nerazčiščen pojem njena vloga je še nejasna; ekspr. čast mu ni prazen pojem veliko da na svojo čast; ravna, vede se zelo častno; ekspr. kmalu je zelo raztegljiv, širok pojem se lahko razume zelo različno; evropski strateški pojmi so v teh džunglah brez vrednosti načela, pravila; ekspr. letalo je zelo zmanjšalo pojem daljave zaradi poletov z letali se zdijo daljave manjše ◊ filoz. nadrejeni pojem v odnosu do pojma, katerega vsebuje; podrejeni pojem v odnosu do pojma, v katerem je vsebovan; rodovni pojem ki obsega določene vrstne pojme; vrstni pojem ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi ♪
  3.      pojémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) izraža približevanje koncu a) obstajanja: dež je že pojemal; hrup na cesti pojema; vročina bo vsak čas začela pojemati / bolečina proti jutru pojema / epidemija gripe že pojema / ogenj, sveča pojema ugaša b) stanja, razpoloženja: bojevitost je že pojemala; njegova jeza še ne pojema // biti v vedno manjši a) količini: premoženje pojema; pojemala so živila in denar / množina blaga pojema / dnevi so začeli pojemati se krajšati b) stopnji: moči so mu pojemale / glas ji pojema / hitrost pojema enakomerno ● ekspr. kar pojema od žalosti hira pojemajóč -a -e: s pojemajočimi močmi se je dvignil; govoril je s pojemajočo sapo; pojemajoče zanimanje; prisl.: vedno bolj pojemajoče je govoril ♦ muz. pojemajoče označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja diminuendo ♪
  4.      pójeta  -e ž (ọ̑) nar. prekmursko pokrit prostor med hišo in gospodarskim poslopjem za shranjevanje vozov, kmečkega orodja: skozi pojeto je stekel za hišo ♪
  5.      pojmovánje  -a s (ȃ) kar izraža, kaže, kako se kaj pojmuje: to pojmovanje je zelo razširjeno; ostanki predkrščanskih pojmovanj; dokazovati zmotnost pojmovanja, da je življenje nesmisel / po tradicionalnem pojmovanju je bilo kaj takega sramota // glagolnik od pojmovati: pojmovanje takega dejanja kot nasilja je razumljivo; pojmovanje hiše je pri nas drugačno kot v orientalskem okolju; marksistično pojmovanje zgodovine / rezultat nepravilnega pojmovanja je napačna sodba ♪
  6.      pojmováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: ta izraz, to pooblastilo pojmujejo drugače; lepoto pojmujejo ljudje različno; hotel je povedati, kako on pojmuje življenje in svobodo / ta arhitekt pojmuje stavbo še precej tradicionalno // publ., v zvezi s kot imeti za, šteti za: tako dejanje pojmujejo kot nasilje, kot nečastno; pojmovati samoupravljanje kot eno od bistvenih oblik socialistične demokracije; to se more pojmovati kot priznanje 2. zastar. dojemati, razumeti: takega pesnika so mogli pojmovati samo redki sodobniki; kdor pojmuje veličino življenja, pojmuje tudi veličino smrti / fant je pojmoval lahko, zato je pri učenju hitro napredoval ● publ. kaj pojmujete pod tem izrazom kaj vam ta izraz pomeni, izraža pojmován -a -o: demokratično pojmovani centralizem; zgodovina je v drami pojmovana zelo osebno ♪
  7.      pojúžinati  -am dov. (ú) nar. pojesti kosilo; pokositi: mudilo se mu je, da je komaj utegnil pojužinati // pomalicati: pojužinala sta meso in kruh ♪
  8.      pòk  medm. (ȍ) posnema glas pri udarcu, prelomu, strelu: pok, je naredilo, ko je ustrelil; potrkala je na vrata: pok, pok ♪
  9.      pokadíti  -ím dov., pokádil (ȋ í) 1. kaditi do konca: pokaditi pipo / potrpi, da pokadim; ko pokadim, bom prišel / pokaditi cigareto do konca // s kajenjem porabiti: vsak dan pokadi dvajset cigaret 2. povzročiti, da se naredi, razširi dim: v vinogradu so pokadili / v krščanskem okolju: za božič so pokadili po vseh sobah; pokadili so in pokropili 3. ekspr., z dajalnikom izraziti komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: pokadil ji je z lepimi besedami; zelo mu je znal pokaditi ● ekspr. mu bom že pokadil, da bo pomnil kaznoval ga bom; ekspr. pokadiva pipo miru spraviva se, pobotajva se; ekspr. nepričakovano je pokadil za njim ustrelil; ekspr. pokadili bomo za teboj zelo bomo zadovoljni, ko boš odšel; ekspr. zbežal je, da se je kar pokadilo za njim zelo hitro ◊ etn. pokaditi bolnega otroka s pasjo dlako po ljudskem verovanju obdati ga z dimom pasje dlake za ozdravitev pokadíti se pojaviti se, razširiti se v zraku: čakal je, kdaj se bo pokadil dim; iz kučme se je pokadil prah; brezoseb.: iz dimnika, peči se je pokadilo; ekspr. kar pokadilo se je s tal ∙ ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet // narediti, oddati a) dim: drva so se pokadila, nato pa zagorela b) hlape: kislina se je pokadila pokajèn -êna -o: pokajena cigareta; veliko pokajenega tobaka ♪
  10.      pokáj  prisl. (ā) star. 1. zakaj: pokaj še čakaš 2. čemu: pokaj živeti; prim. káj zaim. ♪
  11.      pókati  -am nedov. (ọ́ ọ̑) 1. dajati kratke, močne glasove: goreča polena so pokala; suhe vejice so pokale pod nogami; brezoseb. v peči je pokalo / streli so pokali / puške so pokale streli iz pušk // povzročati kratke, močne glasove: pokati s prsti // s tankim prožnim predmetom zamahovati po zraku tako, da se slišijo poki: pokati z bičem // ekspr. streljati: lovci pokajo; pokati gamse; pokati na divjad; pokati s topovi 2. dobivati razpoke, špranje: deske pokajo; led je začel pokati; skale, šipe pokajo; ustnice pokajo zaradi vetra; zemlja poka od suše / šivi na hlačah že pokajo; pren., knjiž. stara zgradba tlačanstva je začela pokati 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: pokati od jeze, smeha, zavisti, zdravja ● ekspr. bilo je mrzlo, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. tudi v tem delu dežele so začele pokati puške se je začela vstaja, oborožen spopad; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; zastar. sedel je in pokal tobak iz kratke pipe kadil pokajóč -a -e: odpeljal se je, pokajoč z bičem; pokajoč les; pokajoče veje ♪
  12.      pokàz  -áza m (ȁ á) zastar. glagolnik od pokazati: po pokazu dokumenta so mu verjeli / s pokazi na posamezne primere jih ni prepričal / pokaz delovanja naprave nazoren prikaz, demonstracija / v uniformi je hodil po mestu vsem ljudem v pokaz da so ga lahko videli vsi ljudje ● zastar. ta model je slab pokaz prikaz, pripomoček; zastar. dati komu pesmi v pokaz pokazati mu jih, navadno, da jih oceni; zastar. pomočnik je z delom na pokaz moral dokazati svoje sposobnosti za mojstrstvo z delom pred komisijo, ki je ocenila narejeni izdelek ♪
  13.      pokázati  tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati / ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti / to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno 7. narediti vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi / svojih čustev na zunaj ni pokazal b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel ● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo / pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je / publ. kmalu so se pokazale težave ● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen ♪
  14.      pokazíti  -ím dov., pokázil; pokažèn in pokazèn (ȋ í) 1. narediti kaj a) manj lepo: brazgotina mu je pokazila obraz b) manj popolno, dovršeno: ilustracije so knjigo pokazile / pazil je, da ne bi pokazil dobrega vtisa 2. nav. ekspr. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti; pokvariti: njegovo govorjenje je pokazilo večer 3. star. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu; pokvariti: slaba družba ga je pokazila pokazíti se ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: vsi njihovi načrti so se pokazili; portret se je slikarju pokazil / jed se je pokazila ● vreme se je pokazilo postalo je deževno, mrzlo ♪
  15.      pokímati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: od utrujenosti je večkrat pokimala / žival pokima z glavo 2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno pokimal / pokimala je z glavo, da se strinja // z gibom glave izraziti kaj: skrivaj sta mu pokimala, naj se umakne / pokimal je ženi v pozdrav // z gibom glave pozdraviti: že od daleč ji je prijazno pokimal; pokimal je zdaj temu, zdaj onemu, ki ga je srečal na cesti ♪
  16.      pokínkati  -am dov. (ȋ) ekspr. zadremati, zaspati: malo je pokinkal // pokimati: v odgovor se mu je nasmehnila in mu pokinkala ♪
  17.      pokládati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati živini (živinsko) krmo: pokladati konjem, kravam, zajcem 2. raba peša polagati: pokladati obkladke na srce / delavci pokladajo cevi / pokladati pasjanso igrati ∙ star. pokladati komu kaj na srce polagati ♪
  18.      poklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. nav. ekspr. dajati komu kaj a) v last brez plačila: rad je poklanjal cvetlice; poklanjati komu kaj za spomin, v zahvalo / dov. to vam poklanjam za spomin; pren. mladinske delovne brigade so naši skupnosti poklanjale številne delovne zmage b) ne da bi zaslužil: poklanjati dobre ocene 2. knjiž. dajati, namenjati: oblikovanju prostora ni poklanjal posebne pozornosti ● knjiž. poklanjati komu zaupanje zaupati mu poklánjati se klanjati se: poklanjal se je na vse strani; kadar so ga srečali, so se mu spoštljivo poklanjali / poklanjajo se mu kot vrhovnemu poglavarju ♪
  19.      poklatíti  in poklátiti -im, tudi poklátiti -im dov. (ȋ á; á) drugega za drugim sklatiti: poklatiti orehe / poklatili in pokradli so mu vse sadje ● ekspr. najprej so poklatili generale pobili, pomorili poklatíti se in poklátiti se, tudi poklátiti se ekspr. krajši čas potepati se, pohajkovati: malo sem se poklatil po vasi ♪
  20.      pokléstiti  -im dov., pokléščen (ẹ́ ẹ̄) s klestenjem odstraniti: poklestiti previsoke vrhove / poklestiti veje ● ekspr. združeni smo jih poklestili premagali, uničili; ekspr. toča je poklestila sadno drevje z močnim padanjem mu povzročila škodo ♪
  21.      poklíc  -a m (ȋ) 1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih // opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice // usposobljenost za tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev 2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere ● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje ♪
  22.      poklícati  -klíčem dov., poklícala in poklicála (í ȋ) 1. glasno izgovoriti, navadno kako ime: poklicala ga je, pa ni slišal; otrok je v strahu poklical mater; večkrat poklicati / polglasno, z močnim glasom poklicati; poklicati po imenu / poklicali so ga domov, nazaj / poklicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izraziti zahtevo po prisotnosti 2. s prislovnim določilom izraziti željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati pokliče otroke domov, v hišo / direktor ga je poklical (v pisarno); poklicati koga vstran / večkrat ga pokličejo na sodišče; starše so poklicali v šolo / poklicali so jih k vojakom / v namenilniku takoj ga grem poklicat / poklicati letala iz oporišča; pren., ekspr. opravki so ga poklicali daleč od doma b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: poklicati koga k delu; moral jo je poklicati na pomoč / elipt. poklicati koga jest naj gre jest / poklicati na dvoboj / poklicati gasilce, zdravnika; poklicati zidarja, da prenaredi stanovanje najeti / poklicati na zagovor / sodišče ga je poklicalo za pričo / vznes. poklicati ljudstvo k uporu pozvati, spodbuditi; pren., ekspr. zvon je poklical k molitvi 3. zbuditi: zjutraj me pokliče mama; pokličite me ob šestih 4. vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: včeraj sem ga dvakrat poklical / poklicati (telefonsko) centralo, številko / poklicati po telefonu ● vznes. Bog ga je poklical k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; vse sosede je poklical na svatbo povabil; to mu je treba poklicati v spomin na to ga je treba opozoriti, spomniti; vznes. poklicati kaj v življenje narediti, da začne obstajati poklícan -a -o 1. deležnik od poklicati: poklicani otroci so stopili iz vrste; bil je poklican na zagovor 2. nav. ekspr., v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti; dolžen: kdo je poklican razpravljati o tem; prav ta odbor je poklican, da to uredi / starši so prvi poklicani skrbeti za vzgojo pričakuje se od njih, morajo 3. nav. ekspr. izbran, določen: človek je poklican za velike stvari / to so izvedela samo poklicana ušesa ● ekspr. za tako razpravljanje se ne čutim dovolj poklicanega usposobljenega; star. vsi fantje so bili poklicani pod orožje vpoklicani, mobilizirani; sam.: poklicani se je obrnil; to prepuščam bolj poklicanim; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih ♪
  23.      pokljúvati  -am in -kljújem tudi pokljuváti -kljúvam in -kljújem dov., pokljúval tudi pokljuvál (ú; á ú) 1. s kljuvanjem pojesti: kokoši so pokljuvale solato / redko pokljuvati proso pozobati 2. brezoseb. krajši čas imeti ostre, ponavljajoče se bolečine: v roki mu je kdaj pa kdaj pokljuvalo ♪
  24.      poklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje 3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon ◊ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu ♪
  25.      pokloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. nav. ekspr. dati komu kaj a) v last brez plačila: poklonil mi je sliko; pokloniti komu kaj za rojstni dan / v osmrtnicah zahvaljujemo se vsem, ki ste mu poklonili vence in cvetje / vso svojo ljubezen je poklonila otrokom b) ne da bi zaslužil: profesor mu je dobro oceno poklonil 2. knjiž. dati, nameniti: temu opravilu je poklonil le malo časa ● knjiž. nikdar ji ni poklonila prijazne besede bila je osorna z njo; knjiž. svoje delo je poklonil spominu pokojnega prijatelja posvetil; knjiž. poklonila mu je prijazen nasmeh prijazno se mu je nasmehnila; knjiž. žena mu je poklonila otroka rodila; knjiž. pokloniti komu srce dati pokloníti se 1. z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa a) pozdraviti: poklonil se je in odšel; globoko se pokloniti komu / igralci so se prišli dvakrat poklonit b) izraziti pritrditev, soglasje: na vprašanje, če bi kaj pil, se je poklonil in šel za gostiteljem 2. ekspr. izkazati komu čast, spoštovanje: knezi so se prišli poklonit novemu vladarju / pokloniti se spominu pokojnika poklonívši: nizko se poklonivši, odide poklónjen -a -o: poklonjen denar ♪

   6.101 6.126 6.151 6.176 6.201 6.226 6.251 6.276 6.301 6.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA