Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (5.026-5.050)


  1.      obrêsti  -i ž mn. (ẹ̑) v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti ∙ ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati ♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici ♪
  2.      obrézanec  -nca m (ẹ̑) v židovskem in muslimanskem okolju kdor je obrezan: v skupini je bilo tudi nekaj obrezancev ♪
  3.      obrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka ◊ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja ♪
  4.      obrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske 2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje // z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice 3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali ◊ vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino ♪
  5.      obríbati  -am dov. (ȋ) 1. z ribanjem odstraniti: obribati pomarančno lupino 2. pog. odrgniti, zdrgniti: škornji so mu obribali noge; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj obríban -a -o: obribana koža ♪
  6.      obrizgávati  -am nedov. (ȃ) 1. z brizganjem močiti, vlažiti: obrizgavati prašna tla; obrizgavati z vodo / ekspr. dežne kaplje so mu obrizgavale glavo 2. z brizganjem dajati, nanašati na kaj: obrizgavati stene s cementno malto ♪
  7.      obrízgniti  -em dov. (í ȋ) z brizgom zmočiti, ovlažiti: kri mu je obrizgnila obraz; obrizgniti z mrzlo vodo ♪
  8.      obrnítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obrniti: obrnitev kovanca / obrnitev umetnosti k vsakdanji resničnosti ◊ muz. obrnitev akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; obrat akorda ♪
  9.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  10.      obróbje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom obrobni, zunanji del: iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni; zahodno obrobje Alp; obrobje Panonskega nižavja / preseliti se na obrobje (mesta) / plitvo obrobje oceana / ekspr. ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti; pren. pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja // knjiž. nižji, revnejši del družbe: otrok družbenega obrobja ♪
  11.      obróbljati  -am nedov. (ọ́) 1. delati rob, robove: obrobljati odeje, prte ♦ obrt. obdajati robove pohištva s furnirjem ali plastičnimi materiali zaradi zaščite, videza 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: trato obroblja gosto grmičevje / čeljust mu obroblja gosta brada / prt obrobljajo dragocene čipke ♪
  12.      obróč  -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪
  13.      obròk  -óka m (ȍ ọ́) 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov 2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke // v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih 3. zastar. rok: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok ♦ agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah ♪
  14.      obrónek  -nka m (ọ̑) 1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti 2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje 3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu ♪
  15.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  16.      obŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž. obrtni list: odvzeti komu obrtnico; izdaja obrtnice ♪
  17.      obrúnek  -nka m (ȗ) knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obrunek; obrunek na obrazu / na glavi je imel obrunek, ker se je zadel ob mizni rob ♦ bot. listni obrunek mesto na steblu, mladiki, kjer je odpadel list ♪
  18.      obŕv  -i in -í ž (ȓ) nav. mn. dlake nad očesno jamico v obliki loka: obrvi so se mu namrščile; dvigniti, mrščiti obrvi; pobriti obrvi; goste, košate obrvi / začrtala si je obrvi / črtalo za obrvi ♪
  19.      obsédenost  -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. lastnost, stanje obsedenega človeka: vznemirja jih njegova obsedenost / s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore ♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti ♪
  20.      obsénčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo ● knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni obsénčen -a -o: obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči ♪
  21.      obsesíja  tudi obsésija -e ž (ȋ; ẹ́) publ. kar človeka miselno, čustveno popolnoma prevzema, obvladuje: boj za pravico je njegova obsesija / iztrgati koga iz obsesij ♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti, obsedenost ♪
  22.      obsíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. obsijati: blisk, plamen obsine notranjost hiše; sonce je obsinilo vrhove / nasmeh mu je obsinil obraz ♪
  23.      obsipávati  -am nedov. (ȃ) 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili ● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf ♪
  24.      obskuránt  -a m (ā á) knjiž. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak: boriti se z reakcionarji in obskuranti ♪
  25.      obskurantízem  -zma m (ȋ) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: boriti se proti obskurantizmu ♪

   4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051 5.076 5.101 5.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA