Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (2.201-2.225)


  1.      grôzen  -zna -o prid., grôznejši (ȏ) 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna // ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle grôzno 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah ♪
  2.      grozíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati, zaklicati ♪
  3.      grozôta  -e ž (ó) 1. nav. mn. kar povzroča grozo, hudo trpljenje: junaško je pretrpel vse grozote; vojne grozote; grozote okupacije / ekspr., v povedno-prislovni rabi kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte 2. značilnost groznega, hudega: opisal je grozoto prestanih muk 3. redko groza: čutil je grozoto pred neznanim 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: grozota, kakšna je današnja mladina ♪
  4.      grozôten  -tna -o prid. (ó) grozen: grozoten prizor; godile so se grozotne stvari / povratek čez snežišče je bil grozoten; grozotno mučenje / zbežal je v grozotnem diru; popil je grozotno množino kave; gre za grozotne razdalje / sledil je grozoten molk poln groze grozôtno prisl.: svet se mu zdi grozotno majhen ♪
  5.      grozovíten  -tna -o prid. (ȋ) zastar. grozen: grozovitne pošasti se je zbal / prizadejali so mu grozovitno krivico ♪
  6.      grôžnja  -e ž (ó) obljuba, napoved komu česa neprijetnega, hudega: ustrašiti se grožnje; izpolniti grožnjo; ostalo je samo pri grožnji; v njegovih besedah je bilo čutiti prikrito grožnjo / publ. politika zastraševanja in groženj ♪
  7.      grúda  -e ž (ú) 1. kos sprijete prsti: na njivi razbijajo, tolčejo grude; trda, velika, zdrobljena gruda // s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: gruda suhega blata; črne grude premoga; sladkor v grudah / gruda masla kepa 2. star. zemlja, prst: rahljati grudo / pesn. revna gruda mu je le malo dajala ● knjiž., ekspr. že nekaj časa je pod grudo je mrtev; vznes. domača ali rodna gruda domači kraj, domovina ◊ agr. gruda sprijeta snov v usirjenem mleku; alp. snežna gruda nestisnjena kepa snega; geol. gruda po prelomih razlomljen del zemeljske skorje; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  8.      grúntati  -am nedov. (ú) pog. premišljevati, razglabljati: kar naprej kaj grunta in tuhta; grunta o problemu / dolgo je gruntal, kako bi ga pridobil ♪
  9.      gúba  -e ž, im., tož. mn. in dv. stil. gubé (ú) 1. kar nastane pri mečkanju tkanine, papirja: na krilu so se ji naredile gube; zlikati gube na rokavu / na hrbtu se mu na suknjiču delajo gube // kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: krilo z gubami; obleka z dvema globokima gubama / bogate gube zavese / zalikana guba / guba pri hlačah rob 2. gubi podobna zareza, zlasti na obrazu: na čelu se mu delajo gube; ima že gube okrog oči / nabrati obraz v gube / prijazne, resne gube poteze 3. manjša, gubi podobna izrastlina: v grlu sta dve prožni gubi, ki prestrezata zrak ● deni odejo v dve gubé, da te ne bo zeblo pregani jo, da bo dvojna; držati se v dve gubé sključeno; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo ◊ geol. guba vzbočeni del zemeljskih plasti, ki je nastal zaradi tektonskih procesov; kolenčasta guba guba, ki je na pregibu stanjšana; um. cevaste gube na kipih ♪
  10.      gubánčiti  -im nedov. (á ȃ) delati gube, zlasti na koži: gubančiti čelo; na vratu se mu je koža gubančila / srajca se mu na rokavih gubanči ♪
  11.      gúbanje  -a s (ū) glagolnik od gubati: razmišljanje mu ni šlo brez gubanja čela / gubanje obleke pri hoji ♦ geol. tektonski proces, pri katerem se zemeljski skladi valovito premaknejo ♪
  12.      gúgati  -am tudi -ljem nedov. (ū) premikati iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in navzdol: valovi gugajo čolne; veter guga veje; pri hoji se guga; v pristanišču se gugajo jambori / gugala je v naročju otroka ujčkala, zibala / gugati se na gugalnici, na stolu / ekspr. počasi sta se gugala proti domu hodila ♦ navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi gúgati se ne stati trdno, biti majav: miza se guga, ne morem pisati na njej gugáje: gugaje zibko, je zaspala gugajóč -a -e: peljala sva se v počasnem, gugajočem se avtobusu ♪
  13.      gúmb  -a m (ȗ) predmet za zapenjanje oblačila ali za okras, navadno okrogel: gumb se je odpel, odtrgal; prišiti nove gumbe k suknjiču; zapeti gumbe na plašču, pri srajci; zlati gumbi; gumbi za perilo / hlačni, manšetni gumbi; oblečeni gumbi s prevleko iz blaga / čevlji na gumb // gumbu podoben nastavek a) za vklapljanje česa: pritisnil je na gumb dvigala, hišnega zvonca; ob pritisku na gumb so se vrata odprla; aparat s številnimi gumbi in ročicami / prsti so mu hiteli po belih gumbih harmonike; vrtel je gumb pri radijskem aparatu b) za prijemanje: gumb omare; pokrovka z gumbom ◊ lov. gumbu podoben rog, ki zraste srnjaku v prvem letu starosti ♪
  14.      gusárjenje  -a s (á) glagolnik od gusariti: dovolj mu je bilo gusarjenja ♪
  15.      h  [há in hǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h-ja (ā; ǝ̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja ◊ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporo h neskl. pril. deveti po vrsti: odstavek h ◊ muz. ton h ton na sedmi stopnji C-durove lestvice; H-dur durov tonovski način s petimi višaji; h-mol molov tonovski način z dvema višajema; šah. kmet na h-liniji v osmi navpični vrsti z leve strani; voj. H bomba hidrogenska bomba ♪
  16.      habilitírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije 2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka habilitírati se pridobiti pravico predavati na visoki šoli: habilitiral se je za izrednega profesorja habilitíran -a -o: habilitiran predavatelj ♪
  17.      hábiti  -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči ♪
  18.      hádži  -ja m (ȃ) v muslimanskem okolju kdor je romal v Meko: hadži z zelenim turbanom / neskl., kot pristavek k imenu tega človeka hadži Mustafa ♪
  19.      hahljáti  -ám nedov. (á ȃ) zamolklo vreti, izvirati, teči: voda hahlja iz lukenj hahljáti se pritajeno, veselo se smejati: kaj se vedno le hahljaš, namesto da bi govoril; hahljal se je od zadovoljstva / hahljal se je in bil po kolenih; pren., ekspr. sonce se mu hahlja hahljajóč -a -e: hahljajoč smeh ♪
  20.      hajdamák  -a m (ā) zgod., v 17. in 18. stoletju udeleženec ukrajinskega kmečkega upora proti poljskemu plemstvu: hajdamaki so se skrivali v stepi // med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik ukrajinske protirevolucionarne vojske: spopad med hajdamaki in boljševiki ♪
  21.      hajdúk  -a m (ū) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: četa hajdukov; pesmi o hajdukih 2. slabš. cestni ropar, razbojnik: orožniki ženejo hajduka ♪
  22.      hajdúštvo  -a s (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj boj proti turškemu okupatorju: vloga hajduštva v boju za svobodo 2. slabš. razbojništvo: kaznovati zaradi hajduštva ♪
  23.      hájkati  -am nedov. (ȃ) med narodnoosvobodilnim bojem z manjšo vojaško ali policijsko akcijo nastopati proti partizanskim enotam: policija nas je hajkala cele dneve; Italijani že spet hajkajo po Krimu hájkati se žarg. biti preganjan s takimi akcijami: že več kot tri leta se hajkamo po gozdovih ♪
  24.      hammond  [hêmond] neskl. pril. (ȇ) muz., v zvezi hammond orgle orgle, ki proizvajajo tone z električnimi napravami ♪
  25.      happy end  happy enda [hêpi ênd] m (ȇ-ȇ) publ. razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu, srečni konec: naiven, poceni happy end / ekspr. zadeva se je končala s happy endom ♪

   2.076 2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA