Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

mu (2.051-2.075)


  1.      globulín  -a m (ȋ) biol., kem. enostavna, v vodi netopna beljakovina, sestavina krvi, jajc, žita: albumini in globulini; raztapljanje globulinov v solnih raztopinah ♦ med. gama globulin ki odstranjuje iz krvi organizmu tuje beljakovine ♪
  2.      glódati  -am tudi glójem, tudi glôdati -am nedov., glódaj glódajte tudi glóji glójite tudi glôdaj glôdajte tudi glodájte; tudi glodála (ọ́; ó) 1. z zobmi odlamljati v majhnih kosih: pes je ves čas glodal kost; miš gloda korenine; glodal je staro, suho skorjo kruha / v drevesu je glodal črv / voda gloda breg izpodjeda, odnaša; pren. glodala jo je skrivna bolezen; hišo je glodal zob časa 2. ekspr. povzročati neugoden, navadno duševni občutek: glodala sta ga dvom in obup; gloda ga zavest krivde; ljubosumnost ji gloda dušo; za prazen nič se gloda; kes ga je glodal kot črv; brezoseb. neprestano ji je glodalo v srcu / čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju 3. ekspr. dalj časa, navadno slabo govoriti o čem: vsa soseska je vneto glodala ta dogodek / zlobni jeziki glodajo kar naprej glodajóč -a -e: glodajoč črv; glodajoča bolečina; glodajoča skrb ♪
  3.      glorifikácija  -e ž (á) knjiž. slavljenje, poveličevanje, povzdigovanje: osebe v filmu je prikazal brez glorifikacije; glorifikacija revolucije ♪
  4.      glôrija  in glórija -e ž (ó; ọ́) 1. svetniški sij, gloriola: zlata glorija mu obdaja glavo; pren., knjiž. nadel si je glorijo junaka // knjiž. sij, blišč, žar: vsa cerkev je bila v svetli gloriji; sonce obliva drevje z večerno glorijo; glorija sončnega zahoda 2. ekspr. slava, čast, priznanje: v vsej gloriji se je čutil nesrečnejšega kot prej; iron. to je pomenilo konec njegove glorije / pog. sprejeli so ga z veliko glorijo z velikimi slavnostmi, s poveličevanjem ◊ alp. mavričast sij ob človekovi senci na nizko ležeči megli; rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Gloria ♪
  5.      glorióla  tudi gloríola -e ž (ọ̑; ȋ) svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov, svetniški sij: gloriola mu obseva glavo; sij zlate gloriole; pren., knjiž. drži se ga gloriola največjega borca za pravico; obdan je bil z gloriolo dostojanstva ♪
  6.      glúh  -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo / gluha zemlja nerodovitna ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati ◊ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe ♪
  7.      glúpost  -i ž (ú) star. neumnost: iz oči mu je odsevala glupost / on da je sam in ubog, kakšna glupost ♪
  8.      glušíti  -ím nedov. (ȋ í) povzročati, da se kaj ne sliši: mehka preproga je glušila korake / veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati dušil // s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: glušilo ga je tuljenje in brnenje strojev / bobnenje slapa mu je glušilo ušesa glušèč -éča -e: glušeč hrup strojev; glušeče lajanje in cviljenje ♪
  9.      gmôta  -e ž (ó) 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota ◊ alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi ♪
  10.      gnáti  žênem nedov., stil. ženó (á é) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali / ekspr. burja žene oblake, valove // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas ● ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš ◊ agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur gnáti se ekspr. 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve ♦ teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava ♪
  11.      gnêsti  gnêtem nedov., stil. gnetó; gnêtel in gnétel gnêtla, stil. gnèl gnêla (é) povzročati, da se snovi v čem enakomerno porazdelijo: gnesti testo; gnesti vosek, glino; gnesti z rokami, s strojem / nervozno je gnetla robec v rokah mečkala; pren. gnesti in oblikovati neosveščeno množico // ekspr., redko vznemirjati, mučiti: gnete ga zavist; nekaj ga je gnetlo v notranjosti gnêsti se stati ali s težavo se premikati v množici ljudi: množica se je gnetla k izhodu; vsi so se gnetli v sobi; ljudje so se gnetli pred blagajno / otroci se gnetejo okrog peči; pren. misli in vtisi so se mu gnetli po glavi gnetóč -a -e: množica gnetočih se ljudi gnetèn -êna -o: gneteno testo ♪
  12.      gnéven  -vna -o prid. (ẹ̄) knjiž. nanašajoč se na gnev: bil je trpek in gneven / gnevne solze; besede so bile dovolj gnevne gnévno prisl.: gnevno mu je odgovoril ♪
  13.      gnílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) star. vino iz nagnitega grozdja: dali so mu piti samega gnilca ◊ bot. hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi; dob ♪
  14.      gnjáviti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. vztrajno, vsiljivo nadlegovati: z vsemi mogočimi vprašanji ga je gnjavil; nikdar je ni gnjavil s svojimi skrbmi // pog. mučiti, trpinčiti: gnjaviti jetnike / skrbi so jo gnjavile; gnjavi se z nalogami ♪
  15.      góbec  -bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem 2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec // usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu ∙ nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar 3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec 4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila ♪
  16.      góbica  -e ž (ọ́) manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje ◊ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih ♪
  17.      godálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na godalo: godalni orkester / godalni instrument godalo ♦ muz. godalni kvartet ansambel, sestavljen iz dveh violin, viole in violončela; skladba za tak ansambel; godalni stavek glasbeni stavek za godala ♪
  18.      godálo  -a s (á) nav. mn. glasbilo s strunami, na katero se igra z lokom: godala in tolkala; z godali spremljati pevce / koncert za fagot in godala // star. glasbilo: harmonika mu je bila najljubše godalo ♪
  19.      gódba  -e ž (ọ̑) 1. skupina ljudi, ki igra na glasbila: godba je zaigrala slavnostno koračnico; ciganska, vojaška godba / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente 2. igranje na pihalne instrumente: godba je potihnila; slišati je bilo godbo; hrupna godba // star. izvajanje glasbenih del; glasba: poslušati godbo / godba za ples; pren., pesn. godba dežja ● slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem ♪
  20.      góden  tudi gôden -dna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó ō) primeren, sposoben za kaj: goden ptič; mladiči so že godni; les, goden za sečnjo; otrok je že goden za šolo; godna je za možitev / razprava je godna za tisk ♦ agr. goden lan lan, ki se mu ličje rado loči od stebla; godna zemlja zemlja, ki je prhka, bogata bakterij in ima poseben vonj ♪
  21.      góditi  -im nedov. (ọ̄) nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, dobro deti: pijača, toplota mi godi; ta barva godi očem / laskanje ji je godilo; godi mu, da se ga ljudje bojijo / filmska zgodba nam je godila zaradi svoje dinamike bila všeč, ugajala ♪
  22.      godíti  -ím nedov. (ȋ í) povzročati, da postane kaj godno: zimske hruške so dali godit; gnoj se razkraja in godi ♦ agr. goditi lan obdelovati ga, da se mu ličje rado loči od stebla ♪
  23.      godíti se  -ím se nedov. (ȋ í) 1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se: čudeži se ne godijo; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi // izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo 2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi; kako se vam godi; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav ● godi se mi krivica dela; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala ♪
  24.      gódlja  -e ž (ọ̑) 1. gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo: godlja že vre; poslali so jim godljo in nekaj klobas; zabeljena godlja; pren., slabš. jezikovna godlja 2. ekspr. slaba pijača: te godlje pa že ne bom pil // slaba jed, navadno redka: menažko opoldanske godlje mu je dal za eno samo cigareto 3. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: pomagal mu je iz godlje; spet si v godlji ∙ ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju ♪
  25.      godrnjánje  -a s (ȃ) glagolnik od godrnjati: brez godrnjanja jo je ubogal / odgovoril mu je z nerazumljivim godrnjanjem ♪

   1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051 2.076 2.101 2.126 2.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA